Velikani Canterburya so v svoji bogati in razburkani karieri zagodli marsikatero veselo, a nobeden izmed njihovih studijskih dosežkov se v kolektivno zavest progresivno rockovskih gurmanov ni vtisnil s takšno močjo kot legendarni album "In the Land of Grey and Pink", katerega glavnina privržencev upravičeno šteje za njihov največji dosežek.
Tisto, kar je ta album izstrelilo na sam vrh Caravan biserov ter med najpomembnejše dosežke v povesti progresivnega rocka, je osupljiv nabor raznovrstnih kompozicij, kjer ti neugnani šaljivci postrežejo s slastno fuzijo rocka, jazza, klasike in pristne britanske pastorale, kar v zadnjemu delu okronajo z več kot 20-minutno suito "Nine Feet Underground" s katero so se dokončno uvrstili med najboljše predstavnike svojega glasbenega posla.
Caravan so med svojimi vrstniki, ki so prihajali iz mesta, kjer se nahaja sedež vrhovnega poglavarja anglikanske cerkve, vedno izstopali po vrhunski virtuoznosti, podkrepljeni z neusahljivim smislom za črni humor. Ena izmed glavnih odlik klasičnega Caravan zvoka je bilo uspešno izmenjavanje dveh odličnih pevskih talentov, katera sta utelešala kitarist Pye Hastings in basist Richard Sinclair. Richardov bratanec David, sicer eden izmed najbolj spregledanih klaviaturistov v povesti progresivnega rocka, je s svojimi fantastičnimi klaviaturskimi umotvori marljivo skrbel za bogato simfonično zaledje, zato se album kar šibi od mogočnih, razvejanih klasicističnih aranžmajev. Dodajte temu še osupljivo jazzovsko ritmično osnovo pod poveljstvom bobnarskega čudodelnika Richarda Coughlana in odgovor na vprašanje, zakaj so Caravan sodili med progresivno rockovske skupine z najširšim naborom slogovne raznovrstnosti, se ponudi sam po sebi.
"In the Land of Grey and Pink" poleg zavidajoče kompleksnosti kompozicij, duhovitosti posameznih aranžmajev, osupljivih solističnih poletov in mogoče ritmične kombinatorike odlikuje tudi nenehno vzdrževanje močne melodične komponente, kar je bila od nekdaj ena glavnih odlik te legendarne skupine in s katero so se že na daleč ločili od večine vrstnikov, ki so izhajali iz canterbury zvoka ter v glavnem prisegali na improvizacije in širšo porabo avantgardnih elementov. Besedila zaznamuje njihov značilni pikri, včasih že odkrito straniščni humor, ki je bil za tradicionalne konservativne britanske razmere vselej precej neobičajen.
Takšen svojevrsten primerek seksualne hudomušnosti predstavlja že uvodna mojstrovina "Golf Girl", katera sodi med najbolj prepoznavne skladbe v povesti skupine. Posmehljiv uvodni motiv na trombonu utre pot prijetni, pastoralni melodiji na akustični kitari, katero ob pomoči raznovrstnih tolkal povezuje Pyeovo nonšalantno obarvano petje. Provokacija se nemudoma posreči in sčasoma jo ob pomoči pikola izvrstno nadgradijo z vnosom dodatnih folklornih elementov, medtem ko za vsesplošno sočnost te kompozicijske umentine skrbi debela plast Davidovih hammond orgel. "Winter Wine" je naslednja nesmrtna klasika, ki se odpre s sproščeno akustično melodijo in izvrstnim Richardovim petjem. Vmesni jazzovsko začinjeni ritmični prehodi in klavirski vložki skrbijo za nenadne zasuke izven prevladujoče pastoralne atmosfere. Davidova epsko-srborita solaža na hammond orglah si prav tako zasluži posebno omembo, medtem ko Richard poskrbi, da vmes večkrat pošteno zarožljajo njegove bas linije. Ravnovesje med hipnotičnimi simfoničnimi aranžmaji in jazzovsko ritmično kombinatoriko ob vzdrževanju osrednje, pastoralno naravnane melodije je ves čas osupljivo.
Burleska "Love to Love You (and Tonight Pigs Will Fly)", katero zaznamuje šegavo poskočna melodija je še ena svojevrstna zakuska, kakršno so bili sposobni pričarati samo Caravan. Pyevo petje je ravno dovolj posmehljivo, da si ni težko ustvariti podobe ruralnega okoliša, kjer se dogajajo 'prepovedane' reči, medtem ko pastoralni vložki flavte v ozadju skrbijo za dvig starožitniške atmosfere, ki nemudoma zadiši po seniku. Naslovna skladba prav tako spada med najbolj prepoznavne Caravan klasike. V ospredju je romantično obarvana melodija na akustični kitari, katero spremlja Richardovo navihano petje o nagajivih gremlinih in drugih nagajivcih iz namišljene utopične dežele. Uporaba vokalnih efektov pripomore k vtisu o prisotnosti nenavadnih, majhnih bitij. Za dodatno pestrost in ritmično kombinatoriko poskrbi vnos izvrstnega aranžmaja na klavirju ob spremljavi duhovitih ritmičnih okraskov pa tudi razvejana solaža na hammond orglah.
Sledi vrhuncev albuma, katerega uteleša "Nine Feet Underground", epska suita v osmih delih, kjer se najboljše zvočne karakteristike skupine združijo s polno močjo in poskrbijo za enega najveličastnejših triumfov v povesti progresivnega rocka. Uvodni del te izjemno kompleksne mojstrovine je inštrumentalno, večinoma jazzovsko obarvan z mogočnimi aranžmaji na hammondkah, spontanimi bobnarskimi prehodi ter barvitimi saksofonskimi vložki v režiji Jimmya Hastingsa, Pyeovega brata, ki je bil na njihovih albumih vedno zadovoljen 'zgolj' z vlogo gostujočega člana. Tukaj tudi prvič na albumu jasno demonstrirajo izjemen smisel za improvizacijo, saj z vsako solistično pobudo posameznega inštrumentalista vnesejo nekaj novega in tako nadgradijo nenehno razvijajočo se suito.
Sčasoma se notri vključi Pyeov vokal, ki z galono črnega humorja poskrbi za popestritev iskrivega, nagajivega vzdušja. Le katera druga skupina kot Caravan bi posamezne sekcije suite poimenovala z "Nigel Blows a Tune", "Dance of the Seven Paper Hankies" ter "Hold Grandad by the Nose"? V nadaljevanju demonstrirajo lepo število slastnih, fusionistično obarvanih aranžmajev, ki pa se približno nekje na polovici skladbe vendarle nekoliko potuhnejo in prepustijo vajeti melanholično-skrivnostnemu zatišju pred nenadnim izbruhom na hammondkah in bobnih. Davidove grandiozne solaže na hammond orglah bodo še dandanes odpihnile glave vsem tistim, ki so do tedaj prisegali samo na gospoda Emersona in Lorda.
Atmosfera se ves čas spreminja od odkrito burkaške, razposajene do melanholično-romantične. V zaključnem delu se ob primernem trenutku, ko nastopi ganljiva melodija na klavirju, vključi Richardov spokorniško zveneči vokal, ki je bil v primerjavi s Pyeovim pristopom vselej za spoznanje nižje intoniran. V velikem finalu nepričakovano nastopi trdo rockovska fešta s Pyeovimi bojevito naravnanimi kitarskimi frazami ob spremljavi srditih bobnarskih prehodov in divjih orglarskih pustolovščin. Krona na vrhu v vseh pogledih fenomenalno dobrega albuma je tako uspešno položena.
Mojstrovine, kakršna je "In the Land of Grey and Pink", spadajo med najboljše dosežke progresivnega rocka, katere bi morala britanska vlada čim prej zaščititi kot nacionalni zaklad. Še posebno zato, ker ni veliko glasbenih dosežkov, ki bi na pobalinski način tako prepričljivo izžarevali pristno anglosaksonsko pastoralnost. Album je imel, tako kot številne druge mojstrovine iz domovine progresivnega rocka, tudi pomemben vpliv na tedanjo italijansko progresivno rockovsko sceno. Hkrati je ta klasika Canterburya za skupino predstavljala pomemben preboj na širšo glasbeno sceno tistega časa, kar pa klaviaturskega čarodeja Davida Sinclaira ni uspelo prepričati, da po treh albumih ne bi zapustil skupine ter z Robertom Wyattom leta 1972 ustanovil Matching Mole. To je pomenilo, da so Caravan z naslednjim studijskim projektom zaznavno spremenili svojo zvokovno usmeritev. Davidova odsotnost je bila na srečo samo kratkotrajna, saj se je že leta 1973 vrnil nazaj k svoji 'matični' skupini.
na vrh