Vaughan, Stevie Ray: In Step

Kaj dobimo če križamo Hendrixa in Alberta Kinga? Steviea Raya Vaughana. Novi blues mesija iz Texasa se je svetu predstavil leta 1982 na Montreux Jazz Festivalu, zavzel pa ga je leto kasneje z albumom "Texas Flood", ki ga je s skupino posnel v studiu Jacksona Brownea v pičlih treh dneh. Gre torej za minimalistično mojstrovino, v kateri izstopa Steviev Strat, njegov skorajda že črnski vokal, temu pa, podobno kot pri Hendrixu, sledi zanesljiva ritem sekcija basista in bobnarja. Po začetnem uspehu, sodelovanju z Bowiejem (solo na Let's Dance) in številnih priznanjih sta sledila sta še dva odmevna studijska albuma in številne turneje, potem pa je Stevie zabredel v globoko odvisnost od drog in alkohola. Njegova priljubljena omama je postal kokain raztopljen v kozarcu Crown Royal whiskya (ki ga je oboževal tudi Dimebag Darell) kar je močno načelo njegova jetra in želodec ter ga sčasoma pripeljalo na rob smrti. Na turneji po Evropi novembra leta 86', ko se je zgrudil na odru v Londonu, je Vaughana tako dokončno zvilo in kmalu je moral privoliti v dolgotrajno in strogo rehabilitacijo.

V luči teh dogodkov je konec osemdesetih izšel njegov četrti album "In Step". Ob tej priložnosti je Stevie za revijo Guitar World povedal, da gre za prvo ploščo, ki jo je posnel trezen in da se je v studiu brez svoje običajne opore počutil nadvse nenavadno. Seveda pa omenjene negotovosti na albumu ni mogoče zaznati. Lahko bi celo rekli, da se je razsvetljeni Stevie povzpel na povsem novo avtorsko raven in ob pomoči Doyla Bramhalla, s katerim je sodeloval predvsem na albumu "Soul To Soul", v vseh pogledih izpopolnil svojo liriko. Razgibani "In Step" ponuja vse od neposrednega rock n'rolla skladb The House Is Rockin' in Scratch-n-Sniff, osebnih izpovedi kot so Wall of denial in Tightrope ter čutnih molovskih instrumentalov kot je Riviera paradise, ki priča o tem, da je Stevie presegel preprosti "12 bar blues". Tu so še tri priredbe; Let Me Love You Baby Willieja Dixona, čikaški "shuffle" Love Me Darling Howlin' Wolfa in skladba Leave My Girl Alone, ki jo je Buddy Guy posnel leta 1967 za svojo ploščo "Left My Blues In San Francisco". Vaughanu je torej uspelo ohraniti vzdušje in zvok s prejšnjih albumov, ki jih zaznamujejo nenavadno debeli kompleti strun (11-16), uglašeni za pol tona nižje kot običajno, ter Fenderjevi oziroma Dumble-ovi "lampaši", in ju primerno nadgraditi z novo, bolj zrelo in nasploh bolj senzibilno poetiko. Rezultat mu je prinesel še drugo Grammy nagrado, in sicer za najboljši sodobni blues album, ter ameriško turnejo z Jeffom Beckom.

Stevie je živel za kitaro. Žena ga je ponoči pogosto opazovala, ko je s trpečim izrazom na obrazu v spanju krčil levo roko in kasneje poslušala, kako je v sanjah srečal Hendrixa, ki naj bi mu pokazal nekaj skrivnih akordov. Poleg Jimija je oboževal tudi Alberta Kinga in ga poslušal vsakič, ko je blues mojster iz Mississipija s svojim "letečim" Gibsonom koncertiral v Austinu. Po uspehu albuma "Texas Flood" sta se leta 83' v studiih kanadske televizije CHCH prvič tudi uradno srečala in posnela sproščeni jam session, po katerem ga je King svečano imenoval za svojega naslednika. "The better you get, the harder you work", je bil njegov prvi nasvet in tega se je Vaughan držal vse življenje. A kljub hitrim prstom njegova glasba, za razliko od mnogih tedanjih kitaristov, ni temeljila na tehniki, ampak na prefinjenem občutku in nezmotljivem instinktu. Tudi sam je dejal, da glasbe nikoli ni pisal z glavo, ampak kot Hendrix, ki podobno kot on ni znal brati not, vedno s srcem. In srce je za kitarista najpomembnejše.

"In Step" je bil Vaughanov zadnji studijski album s skupino Double Trouble. Leta 1990 je s svojim bratom Jimmiem posnel še album "Family Style", nato pa se je odpravil na svojo zadnjo turnejo. 26. avgusta istega leta je v Wisconsinu delil oder amfiteatra Alpine Valley Music Theatre s Claptonom, Robertom Crayem, Buddyem Guyem in svojim bratom, ter po samostojnem koncertu z Double Trouble v njihovi odlični družbi odigral še klasiko Roberta Johnsona Sweet Home Chicago. Guy je kasneje pripomnil, da je bila to Stevieva najboljša predstava. Po koncertu ga je čakala dvourna vožnja do Chicaga, zato se je nadvse razveselil novice, da je na helikopterju, ki ga je najelo Claptonovo osebje, prosto še eno mesto. Malo pred eno uro zjutraj je helikopter s petimi potniki vzletel in se po nekaj trenutkih iz neznanih razlogov raztreščil na bližnjem smučišču. Preživelih ni bilo.

Leta 1999 so luč sveta ugledali remasterji vseh Vaughanovih albumov z Double Trouble. Nova izdaja "In Step" ponuja poleg starih skladb in kratkega pogovora s Steviem še "live" izvedbe The House Is Rockin', Let Me Love You Baby, Texas Flood in Life Whitout You.