Birminghamski korenjaki The Moody Blues so v drugi polovici šestdesetih pogumno opravljali pionirsko vlogo na področju psihadeličnega rocka ter simfoničnega progresivnega rocka. V času, ko so se podali na "iskanje izgubljenega akorda", so bili že čislani kot ena izmed najbolj vročih psihadelično rockovskih skupin. Vlogo velikih rockovskih inovatorjev so si uspeli prislužiti s predhodnim albumom "Days of Future Passed" (1967), prelomnim delom na področju združevanja popularne in klasične glasbe. Njihovo sodelovanje z orkestrom na omenjenem albumu je v marsičem položilo temelje zgodnjim oblikam simfoničnega progresivnega rocka.
V nasprotju z "Days of Future Passed", kjer je orkester odigral ključno vlogo pri tvorbi posameznih simfoničnih aranžmajev, so Moodyi na "In Search of the Lost Chord" ubrali drugačno prakso in vse inštrumente odigrali sami, kar se pozna na njegovi samozavestnejši naravi v primerjavi s konceptualno ambicioznejšim predhodnikom. Pri tem so prvič eksperimentirali z nekaterimi za tiste čase eksotičnimi inštrumenti. Za popularizacijo slednjih so bili sicer najbolj zaslužni veliki vzorniki Beatli. Kitarist in glavni pevec Justin Hayward se je tako denimo poigral z indijskim sitarjem, medtem ko je klaviaturist Mike Pinder odkrival zvočne razsežnosti tambure. Flavtist in tolkalist Ray Thomas se je lotil oboe, medtem ko je basist John Lodge uglasil čelo na frekvenci svoje bas kitare. Osrednjo vlogo pri tvorbi eteričnih simfoničnih aranžmajev je ponovno odigral Pinderjev melotron. Končen rezultat tovrstnih eksperimentiranj je bil v tem, da je njihov zvok znotraj običajnih psihadelično-simfoničnih valovanj vpil tudi nekaj prvin orientalske mistike.
Skozi album je prisoten psihadeličen kvazi-koncept, saj se lirična sporočila večine skladb nanašajo na posameznikovo težnjo k duhovni izpopolnitvi. Tudi sam naslov albuma se delno navezuje na omenjeni koncept o duhovnem razcvetu, saj se iskanje mističnega "izgubljenega akorda" nanaša na znano spiritualno mantro "Om". Ni treba ugibati, da so precejšnjo težo pri komponiranju in pisanju besedil za ta album odigrale tudi različne opojne substance, katerim se je v tistem obdobju uspela izogniti le peščica rockovskih skupin.
V skladu s prakso "Days of Future Passed" tudi tokrat album odprejo s krajšim recitalom, kateri vsebuje histeričen smeh in služi kot uvod v hit single "Ride My See-Saw", najbolj znano skladbo z albuma. Ta Lodgeova klasika, ki še danes ne sme manjkati na njihovih koncertih, je energetsko visoko potenciran rock'n'roller z melodičnimi večglasji in eteričnim zaledjem melotrona. "Dr. Livingstone, I Presume", ki govori o znamenitem srečanju med slavnim britanskim pustolovcem Davidom Livingstoneom in H. M Stanleyem, je nadvse simpatičen primerek klasične angleške ekscentričnosti. V tej otroški skladbici je veliko šegavih ritmov in spakljivih melodij, a tudi eteričnih simfoničnih aranžmajev in hipnotičnih večglasij.
Melanholični "House of Four Doors", ki je razdeljen v dva dela, predstavlja zanimiv, epski trenutek popolne skladateljske streznitve. V besedilu je prisotna fantazijska zgodba o skrivnostni hiši sredi gozda, katero obiščejo nepovabljeni obiskovalci. Za prepričljivejšo vzdušje so si pomagali z efekti škripanja vrat. Vmes, med obema deloma "hiše štirih vrat", se nahaja epski "Legend of Mind", eno izmed najmočnejših del na albumu z vrsto okusnih simfoničnih aranžmajev na melotronu. Za številne pastoralne finese poskrbi Haywardova akustična kitara in Thomasova flavta, medtem ko psihadeliko vnašajo hipnotična večglasja. Edini minus te klasike je ceneno besedilo, ki je v osnovi hvalnica LSD guruju Timothyu Learyu, človeku, ki je vse življenje promoviral uporabo psihoaktivnih substanc kot izgovor za doseg višjih oblik duhovnega zavedanja. Romantični "Voices in the Sky" je drugi hit single z albuma na katerem navdušuje predvsem Haywardovo tenkočutno petje ob spremljavi številnih pastoralnih aranžmajev na flavti in akustični kitari.
"The Best Way to Travel" je psihadelična koračnica z Mikeom Pinderjem v vlogi glavnega pevca. Osrednja melodija je grajena na sitarju in akustični kitari. Mistični "Visions of Paradise" vsebuje eterične harmonije na flavti in tamburi ter dramatično Haywardovo petje. Skorajda nemogoče si je predstavljati, da bi bila ta Haywardova oda vizijam paradiža ustvarjena brez uporabe opojnih substanc. "The Actor" je klasična Haywardova ljubezenska balada s pastoralno spremljevalno melodijo na flavti in akustični kitari ter besedilom o neuslišani ljubezni med gledalko in gledališkim igralcem. Njegove zgodnje balade so nosile zapeljiv eterično-arhaični šarm, predvsem na račun odlične vokalne ekspresije in močnega zaledja melotrona, medtem ko so v kasnejših letih na žalost postale naravnost patetične in hudo osladne. Po krajšem recitalu sledi zaključni "Om", ena izmed najbolj slikovitih stvaritev na albumu, saj vsebuje vrsto orientalskih aranžmajev prek pestrega nabora inštrumentov ter občasno spremljevalno mantranje na katerega bi bil ponosen tudi Dalaj Lama. V psihadelični eri so postali tovrstni eksperimenti z orientalsko ljudsko glasbe zelo popularni, zato ne čudi, da ta skladba vsebuje veliko sorodnosti z The Beatles klasiko "Within You Without You".
"In Search of the Lost Chord" je, navkljub arhaičnosti nekaterih motivov ter na splošno precej naivnim liričnim vsebinam, klasika psihadeličnega rocka in pomemben album pri razvoju zgodnjih oblik progresivnega rocka, ki si tudi danes zasluži vse spoštovanje. Moodyi so na njem prvič začeli eksperimentirati z vplivi orientalske glasbe s čimer so še razširili svoj značilni orkestralni zvok proti novim zvočnim obzorjem. Prav tako je zaznaven njihov napredek v vlogi skladateljev in inštrumentalistov za kar se je splačalo žrtvovati pomoč orkestra. Večni glasbeni romantiki so v obdobju velikih sprememb in eksperimentov znotraj popularne glasbe odigrali eno izmed ključnih vlog. Njihova glasba je v naslednjih letih postajala čedalje kompleksnejša, čeprav so ves čas ohranjali značilno priljudnost in visoko stopnjo melodičnosti s čimer so si prislužili status ene izmed najbolj priljubljenih, da ne rečem najbolj "ljudskih", progresivno rockovskih skupin vseh časov.
na vrh