Paradise Lost: In Requiem

O Paradise Lost mnogih spremembah njihovega zvoka, neskončnemu eksperimentiranju zaradi strahu pred stagnacijo, ter "izdaji" svojih metal fanov je bilo povedanega že mnogo. Tako pestre zgodovine nima prav veliko skupin. Paradise Lost, ki so si ime sposodili od epske pesnitev Johna Miltona, s svojimi sonarodnjaki Anathema in My Dying Bride veljajo za praočete žanra doom/death metala in celo za ene izmed prvih gothic metal bandov. S svojimi prvimi tremi ploščami (Lost Paradise-1990, Gothic-1991 in Shades of God-1992) so se Paradise Lost zavihteli na sam vrh tega žanra. Vokalist Nick Holmes je na četrti plošči Icon (1993) opustil grleno death metalsko petje in se posvetil čistemu petju, ki je na trenutke spominjalo celo na Jamesa Hetfielda. S ploščo One Second (1997) pa so fantje obrnili hrbet fanom metalskih izdaj skupine, saj so s svojim eksperimentiranjem zaplavali v vode Depeche Mode pop elektronike. One Second sicer ni slaba plošča, res pa je, da to niso tisti pravi Paradise Lost, so pa z One Second pridobili širši krog oboževalcev. Sledilo je desetletje tavanja v temi in pred nami je končno pravi rekvijem skupine. Z In Requiem se Paradise Lost vračajo na stara pota, a ohranjajo sebi lasten zvok, ki so ga razvili v dolgoletni karieri.

In Requiem opušča pop strukture prejšnje plošče in je odločno bolj metalska. Z novo ploščo se Paradise Lost vračajo v čase albumov Icon in Draconian Times, a hkrati ohranjajo subtilnost kasnejših plošč. In Requiem je moderna klasika gothic metala, ki sicer ne prinaša nič pretresljivo novega, a zvok skupine na novo definira in osveži. Plošča je najtežji oz. najbolj "heavy" izdelek skupine od odlične Icon. Nick Holmes občasno uporabi celo bolj raskav vokal, skoraj growl, a brutalnega vokala prvih izdaj vseeno ne pričakujte. 11. plošča skupina se atmosferično približa Draconian Time, udarni in energični Paradise so se končno vrnili! Prav vsi tipični elementi skupine, ki smo jih tako pogrešali so spet tu: melanholija, odlične solo kitare, na trenutke celo riffi Bay Area thrasha in dvojni bas boben! Plošča napolnjena z melodijami, uničujočimi riffi in otožno melanholično atmosfero vas bo pribila na stol!

Prva polovica plošče je preprosto rečeno neverjetna. Sijajna začetna skladba Never For the Damned takoj opozori, da so se dobri stari Paradise Lost vrnili. Never for the Damned se začne z velikim pokom in temačnimi riffi, ki bi jih brez težav lahko umestili na Icon. Holmesovi vokali so agresivni in močni. Sledi Ash & Debris, ki se začne s klaviaturami v stilu Embers Fire in počasi preraste v odičen refren. Za The Enemy je takoj očitno zakaj je bil izbran za single, saj ga odlikuje neverjetno nalezljiva vokalna linija. Praise Lamented Shade je brez dvoma eden boljših komadov plošče, prava doom metal himna, a hkrati ne tako obupano jokajoča, da bi si ob njej rezal žile. Mogočna, težka in udarna Requiem razkaže veščine novega bobnarja Jeffa Singerja in odlične "licke" kitarista Mackintosha. Vrnitev k težjemu zvoku na srečo ne dopušča prevelike uporabe kičastih samplov in klaviatur. Druga polovica plošče po kvaliteti sicer ne doseže prve polovice, a še vedno gre za dobre komade, predvsem gre izpostaviti melanholično Prelude to Descent, ki ploščo z mogočnimi power akordi malce pohitri. Zaradi fantastičnega refrena bo Fallen Children verjetno naslednji single plošče, na Beneath Black Skies pa lahko ponovno pozdravimo Holmesov doom bariton, ki samo dokaže kako raznolik vokalist je.

In Requiem morda res ni najboljša plošča skupine, a gre za moderno Paradise Lost mojstrovino. Vrnitve v čase Icon ali Shades of God verjetno ni pričakovati, a In Requiem vleče močne vplive iz začetkov skupine. In Requiem je kar nekaj stopničk višje kot prejšnje izdaje, z mogočnejšim, udarnejšim zvokom in temačnejšo atmosfero bo na svojo stran prav gotovo pritegnila mnogo starih fanov skupine. Mene je.