Začetek devetdesetih je predstavljal eno izmed najbolj mučnih obdobij v povesti legendarnih prog folk rockovskih praporščakov Jethro Tull. Poglavar skupine, multi-inštrumentalist, pevec in flavtist Ian Anderson je po napornih, a v komercialnem smislu še vedno uspešnih osemdesetih, ki so si jih njihovi privrženci zapomnili predvsem po kontroverznem Grammyu za najboljši težko metalski album, izgubil apetit za prog rockovsko artistično pustolovstvo, zato se je na albumu "Catfish Rising" (1991), kateri večini ljubiteljev ni ostal ravno v najlepšem spominu, odločil za začasno vrnitev k bluesovskim koreninam. To turbulentno fazo kariere, ko je Tull kolesje postajalo že rahlo zarjavelo, so zaznamovale predvsem številne menjave klaviaturistov, medtem ko je bil dolgoletni basist Dave Pegg nenehno razpet med dejavnostmi v vlogi člana Jethro Tull in matične skupine Fairport Convention.
"In Concert" je arhivski koncertni dokument s "Catfish Rising" turneje, posnet med nastopom v legendarni londonski dvorani Hammersmith Odeon, katerega je 8. oktobra 1991 prenašala britanska radijska postaja BBC Radio One, vendar je bil uradno izdan šele leta 1995. Na njem po pričakovanju ni zajet celoten koncertni nastop, vseeno pa ni nobenega opravičila, da na seznamu izvedb manjkata najbolj prepoznavna Tull zimzelena, "Aqualung" in "Locomotive Breath", katera ne bi smela manjkati na nobenem uradnem ali neuradnem koncertnem dokumentu. Pogled na okrnjen nabor izvedb ne ponuja kakega pretiranega navdušenja, saj je bil v tistem večeru po pričakovanju poudarek na "Catfish Rising" s katerega so za ta posnetek izbrali kar štiri skladbe.
Uvodni hibrid "Minstrel in the Gallery/Cross Eyed Mary" se izkaže za precej ponesrečen eksperiment, saj ni nobene logike, da takšno klasiko kot je "Minstrel in the Gallery" že po manj kot pol minute preliješ v naslednji zimzelen, še posebno, če jo na koncertih izvajaš redkeje kot puščavski sneg. Sarkastični "This Is Not Love" ter "Rocks On the Road", prigoda o potujočem trgovcu, ki sta sicer med boljšimi dosežki s prej omenjenega sila povprečnega albuma, s svojo udarno blues- trdo rockersko naravo uspešno razgrejeta ozračje, čemur nato sledi veliko presenečenje in brez dvoma glavni vzrok, da si ta koncertni dokument vsaj nekoliko poveča svojo vrednost. Te besede se nanašajo na spodobno interpretacijo agrarnega zimelena "Heavy Horses", prog folk rockovske mojstrovine iz leta 1978, katera uspešno obudi spomin na njihove zlate čase in to kljub dejstvu, da je bil Ianov vokal tedaj že pošteno načet in glasovno spremenjen.
Producent posnetka Pete Ritzema je s tem, da ni popolnoma odstranil Ianovih, kot vedno duhovitih nagovorov med določenimi izvedbami, nedvomno storil lepo potezo. Tako lahko pred izvedbo "Tall Thin Girl" slišimo duhovito anekdoto o prvih dneh bobnarja Doana Perrya v vlogi člana skupine, ko je leta 1984 obiskal neko restavracijo z indijsko hrano. Njegovo koketiranje s privlačno natakarico je kasneje navdahnilo besedilo prej omenjenega "Catfish Rising" standarda. Po drugi strani je bil band v tistem večeru zelo dobro razpoložen, zlasti med izvajanjem novejšega materiala, posnetek pa se ponaša tudi s kvalitetno produkcijo. Kratko inštrumentalno razgibavanje "Blues Jam" je predvsem solistična kitarska priložnost za Ianovega nepogrešljivega Tull pajdaša Martina Barreja, da demonstrira zakaj sodi med najboljše rockovske kitariste vseh časov.
Čeprav "Still Loving You" sodi med najmanj prepričljive dosežke njihove kariere, stari mački poskrbijo za suvereno koncertno interpretacijo. Močno okrnjena verzija legendarnega zimzelena "Thick As a Brick" je bolj slaba tolažba za dolgoletne privržence. Tudi na "Stand Up" (1969) klasiki "A New Day Yesterday", ki ni odigrana z običajnim žarom in zmožnostmi, se čuti, da so bili tedaj že občutno naveličani izvajanja dolgoletnih favoritov. Novejši dosežki kot sta "Crest of a Knave" (1987) standarda "Jump Start" ter še posebno epska hladno-vojna zadušnica "Budapest", kjer navduši uvodni klaviaturski vložek izpod prstov tedanjega klaviaturista Martina Allcocka (ex-Fairport Convention), v koncertni interpretaciji tega večera izpadeta precej bolj prepričljivo.
"In Concert" se po kvaliteti uvršča v zlato sredino do sedaj izdanih uradnih koncertnih albumov prog folk rockovskih legend, kar pomeni, da je zanimiv samo za najbolj vnete Jethro Tull pristaše. Preostali torej ne bodo prav ničesar zamudili, če ga ne bodo uvrstili v svojo glasbeno zbirko. Posnetek je kot celota prekratek in brez vsebnosti številnih dolgoletnih favoritov, da bi lahko dal neko verodostojno podobo o tedanjem stanju skupine, čeprav se ves čas lahko občuti, da so se nahajali v manjši krizi identitete, ki pa je na srečo hitro minila.
na vrh