"In Camera" je bil četrti samostojni izdelek izpod možganskih vijug genialnega pevca, komponista in pisatelja Petra Hammilla, kateri si je največ sloves pridobil kot prvi mož legendarne progresivno rockovske skupine Van Der Graaf Generator. Album je nastal v obdobju, ko je Hammill Van Der Graaf Generator za dve leti 'obesil na klin' in je njegova samostojna kariera s serijo odličnih albumov zares zacvetela. Ob zvočni perfekciji in odlični produkciji za katero je kot po navadi poskrbel Hammill osebno in katera je bila gotovo pred časom je nekako kar težko verjeti, da je bil album posnet z nadvse preprosto studijsko opremo.
Vse klaviature na čelu z melotronom, harmoniumom, ARP 2600 sintetizatorjem in klavirjem je odigral Hammill sam. Enako velja za vse kitarske in bas delnice. Ravno v tem času je začel izpolnjevati svojo kitarsko tehniko in poleg akustične kitare aktivneje poprijel tudi za električno kitaro. Pri dveh skladbah mu je družbo delal stari pajdaš, dolgoletni Van Der Graaf Generator bobnar Guy Evans, medtem ko sta mu na epski, več kot 17-minutni zaključni kompoziciji s tolkali pomagala dolgoletna prijatelja in sodelavca, originalni Van Der Graaf Generator bobnar Chris Judge Smith (skupino je zapustil nedolgo po Evansovem prihodu, še preden so leta 1969 izdali prvi album) in risar naslovnic ter grafični oblikovalec Paul Whitehead, kateri je ilustriral nekatere najbolj znamenite VDGG in Genesis naslovnice.
Vzdušje albuma je, brez kakega presenečenja v tem pogledu, izjemno mračno, gotsko in postapokaliptinčo, na trenutke celo klavstrofobično, torej Hammill v svoji najbolj prepoznavni in posrečeni podobi, kar pomeni, da po stilu ni dosti oddaljen od tega kar je po navadi ustvarjal z Van Der Graaf Generator. Besedila so temu primerno postapokaliptična z obilico jedke družbene satire, mračnih vizij in inteligentnih metafor z ostalimi vselej dobrodošlimi primesmi tipične Hammillove poezije s katero si je pridobil sloves enega izmed najbolj pronicljivih kovačev besedil znotraj progresivnega rocka.
Razmeroma umirjena otvoritev s "Ferret and Featherbird", kjer se Hammill s pomočjo lepih aranžmajev na akustični kitari in klavirju predstavi v eni izmed svojih bolj lahkotnejših in melanholičnih podob, je kar nekoliko zavajajoča, saj album iz kompozicije v kompozicijo postaja mračnejši, kot da bi se vse bolj približeval zaključnemu krogu Dantejevega pekla. Skrivnostni in rahlo preteči "(No More) the Sub Mariner", ki se nanaša na nepreklicen konec vseh mladostniških fantazij ter v naslovu vsebuje aluzijo na znanega Marvelovega superjunaka, princa Namorja, vzdušje albuma neusmiljeno prevesi v mračne vode. Hammillov vokal je to pot srhljiv in razkačen, medtem ko klavstrofobično atmosfero poglablja domiselna spremljava ARP 2600 sintetizatorja.
Poskočno-energični "Tapeworm" je odlična priložnost, da doktor postapokaliptike z uporabo udarnih kitarskih fraz demonstrira kakšne trike se je naučil odigrati na električni kitari. Evansovi neusmiljeni bobnarski krošeji tej odlični skladbi pridodajo nekaj VDGG šarma, medtem ko operetne vokalne harmonije delujejo celo rahlo Queenovsko. Mračna atmosfera, ki preveva album za trenutek izgubi krila z lepo balado "Again" ob kateri Hammill s pomočjo umirjenega petja in ganljive melodije na akustični kitari ustvari eno svojih najboljših osebno-izpovednih kompozicij. Za primeren kontrast in vrnitev v globine ostankov razpadle, dekadentne civilizacije poslušalca vnovič udari s kladivom po glavi s fenomenalnim "Faint-Heart and the Sermon" na katerem postopoma gradi in stopnjuje napeto vzdušje. Še posebno se izkaže z nekaterimi gotskimi aranžmaji na melotronu ter kot vedno izjemnim petjem s katerim menja čustveno stanje hitreje kot kameleon barve. V zaključnem delu ustvari pravcato epsko, grandiozno vzdušje, kakršno je po navadi značilno za večino VDGG stvaritev. Apokaliptična, Nostradamovska vizija "The Comet, The Course, The Tail" vsebuje vse tiste sestavine, ki so iz Hammilla naredile enega izmed najbolj presunljivih britanskih glasbenih vizionarjev. Gotsko-melanholični aranžmaji na akustični kitari so pospremljeni z osupljivo variabilnim petjem in besedilom v katerem je tako rekoč zapisana smrtna napoved moderne civilizacije kot jo poznamo.
Vrhunec albuma pa brez trohice dvoma predstavlja demonska suita v dveh delih, "Gog" in "Magog", katero je v živo večkrat izvajal tudi z VDGG. Oba dela sta po navadi združena v več kot 17-minutni peklenski ep "Gog Magog (In Bromine Chambers)", ki je zagotovo ena najbolj srhljivih kompozicij v povesti rocka. Po intenzivnosti demonskega vzdušja se lahko z lahkoto postavi ob bok King Crimson-ovskem 'klicanju hudiča' z naslovom "Devil's Triangle (prvotno Mars)". Gog in Magog sta sicer biblijska mitološka lika, ki sta po navadi največkrat prikazana kot peklenska demona. Epska vožnja skozi peklenske brzice je demonična in klavstrofobična na deseto potenco in gotovo ni za tiste šibkih src in krhkega duha. Hammillova pevska predstava je neverjetno brutalna in pobesnela celo za njegove običajne razmere. Številni avantgardni sintetizatorski efekti, zlasti v drugem delu, "Magog"", ki je slogovno skorajda popolnoma usmerjen v musique concrete, pomagajo na stežaj odpreti vrata poslednjega kroga Dantejevega pekla, kjer se nahaja vladar demonov. Slednji bi Hammilla pa tudi njegove VDGG pajdaše gotovo z veseljem postavil za svoje dvorske glasbenike.
"In Camera" je eden izmed Hammillovih najbolj mračnih in s tem najboljših samostojnih izdelkov s peklenskim vzdušjem ob katerem se zdi hoja po žerjavici kot otroška igra. Kompozicijski stil in s tem narava večine stvaritev na albumu kot tudi izboljšanje njegove kitarske tehnike, zlasti kar se tiče igranja električne kitare, sta bila gotovo med glavnimi povodi za vnovično obnovitev Van Der Graaf Generator leta 1975. Veliki deloholik in kameleon pa je medtem že začel kovati načrte za naslednji samostojni album na katerem bo zaznavno zamenjal kompozicijski slog in z njim med drugim osvojil tudi srca punkovske generacije.
na vrh