»In Absentia« se lahko brez kakršnih koli pretiranih pomislekov razglasi za najsvetlejši biser v zgodovini sodobnih progresivnorockovskih inovatorjev in artrockovskih revitalistov Porcupine Tree. Njihov sedmi studijski dosežek, na katerega je šef skupine, briljantni multiinštrumentalist, pevec in producent Steven Wilson, lahko še danes najbolj ponosen, je brez dvoma eden izmed vrhuncev njegove veličastne glasbene kariere. Porcupine Tree so na »In Absentia«, po zgodnji psihedelični/spacerockovski fazi in kasnejši art/poprockovski fazi, prestali še tretjo pomembno evolucijsko stopničko v svojem zvoku ter se močno približali temu, kar se ponavadi označuje za progresivni metal. Na to je vplivalo več dejavnikov.
Na prvem mestu je na tovrstno usmeritev v občutno bolj metalske zvokovne vode gotovo vplival začetek Wilsonovega druženja z Mikaelom Akerfeldtom, šefom švedske progmetalske skupine Opeth. Artrockovski genij Wilson je pri Opeth med letoma 2001 in 2003 kot producent sodeloval kar na treh studijskih albumih ter se v tem času močno navzel določenih zvokovnih vplivov te skupine, kar velja tudi v obratni smeri, se pravi za Akerfeldta, s katerim sta kmalu postala velika prijatelja in dolgoletna glasbena sodelavca. Stevenovo navdušenje nad bolj progmetalsko usmeritvijo pa je dodatno spodbudilo še tedanje rojstvo nekoliko bolj poprockovsko usmerjenega projekta Blackfield, pri katerem je sodeloval z izraelskim glasbenikom Avivom Geffenom. Geffen, ki je na »In Absentia« na dveh skladbah prispeval spremljevalne vokale, ni maral metala, medtem ko je bil Wilson po »Stupid Dream« (1999) in »Lightbulb Sun« (2000), prejšnjih dveh Porcupine Tree albumih, že nekako naveličan poprockovskih vplivov, saj se je želel podati v občutno trše zvokovne vode.
Tretji faktor, ki je vplival na premik v progmetalske vode in ključno prispeval k vsesplošni zvokovni briljantnosti »In Absentia«, je bila menjava bobnarja. Potem ko so Porcupine Tree podpisali pogodbo z ameriško založbo Lava, s katero so občutno povečali svoj tržni domet, se je originalni bobnar Chris Maitland odločil posloviti, saj ni bil pripravljen storiti naslednjega koraka, ki je Porcupine Tree nenadoma potegnil iz precejšnje obskurnosti in marsikoga prvič sploh opozoril na njihov obstoj. Na njegovo mesto je prišel tehnično bolj izpopolnjeni Gavin Harrison (nekdanji koncertni bobnar skupine Renaissance, danes tudi član King Crimson), ki mu nikoli ni bilo težko prehajati med različnimi glasbenimi slogi, od jazz fusiona do prog metala, ter je obenem negoval precej trše prijeme pri mlatenju bobnarske postavitve od svojega predhodnika. Harrison in basist Colin Edwin sta začela tvoriti resnično ubijalsko ritem linijo, ki je bila vredna zavidanja ne samo večine progmetalskih skupin, temveč tudi vseh sodobnih jazzrockovskih fusionistov.
»In Absentia« uradno sicer ni konceptualni album, čeprav večina besedil govori o serijskih morilcih in »poklicnih« psihopatih ter ugiba o motivih, ki so jih vodili v njihova pošastna dejanja, kar je bila od nekdaj Wilsonova priljubljena tema. Marsikomu se to zdi na prvi pogled nekoliko bizarno in precej nenavadno, saj je Steven umirjen, precej introvertiran in kultiviran intelektualec in ne kakšna po obrazu popleskana in rjoveča metalska kreatura, vendar njegova fasciniranost nad človeškimi pošastmi postane precej bolj jasna, če se ve, da so ga pri raziskovanju serijskih morilcev vselej zanimali psihološki aspekti, ki so le-te privedli do njihovih okrutnih dejanj. Preostala besedila kritizirajo sodobni, podivjani, turbokapitalistični svet in obenem obžalujejo izgubo otroške nedolžnosti. Atmosfera na večini kompozicij je izrazito melanholična, na trenutke celo pretresljivo ledena in srhljiva, čeprav Wilson in tovarišija velikokrat demonstrirajo tudi svojo romantično in na trenutke nostalgično plat. V navezi z glasbo imajo posamezna besedila na »In Absentia« izjemno moč, da empatično naravnanega poslušalca zazibajo na recimo temu višjo raven zavedanja, kar je sicer Porcupine Tree bolj ali manj uspevalo že na prejšnjih albumih, vendar še nikoli prej na tako intenziven način.
Omeniti je treba tudi to, da se na posameznih dosežkih večkrat jasno občuti skladateljski etos legendarnih King Crimson, ne samo na račun mnogoterih peklenskih kitarskih pasaž, temveč predvsem zaradi številnih melotronskih valovanj v režiji kultnega klaviaturista Richarda Barbierija (ex-Japan), ki vzbujajo epska razpoloženja in postavljajo most med romantičnimi, zlatimi leti progresivnega rocka ter uporniško razpoloženjskim sodobnim prog metalom. Sicer pa so bili King Crimson poleg Pink Floyd že od nekdaj Wilsonov glavni vpliv in ena njegovih najbolj priljubljenih progresivnorockovskih skupin. Razen tega, da je zvok Porcupine Tree na »In Absentia« postal precej trši in še za spoznanje kompaktnejši, pa je hkrati zadržal visoko artrockovsko, eksperimentalno naravo, tako da so uspeli doseči tisto pravšnje ravnovesje, s katerim so uspeli pridobiti številne nove privržence in zadržati večino starih. Skozi celoten album se lahko sliši, da je Wilson tedaj dosegel nov nivo, ne samo kot skladatelj, ki ima izjemen občutek tako za ustvarjanje eklektičnih, kompleksnih epov kot kompaktnih del s hit potencialom, temveč tudi kot kitarist. Iz precej povprečnega kitarista se je polagoma razvil v velikega inovatorja na področju kreiranja inteligentnih in zanimivih kitarskih fraz ter v nasprotju s preteklostjo to pot večkrat prevzame tudi solistično pobudo.
Zelo težko, pravzaprav nemogoče bi bilo izpostaviti posamezne skladbe na »In Absentia«, saj so vse po vrsti, vsaka na svoj način, odlične in si zaslužijo enakovredno obravnavo. Že razbeljena uvodna bomba »Blackest Eyes«, hiperintenzivni hibrid med prog metalom in art rockom, ki sicer ni izšel kot singel, vendar je doživel spodobno radijsko predvajanje, poslušalcu sporoči, da je ta album nekaj posebnega. Izjemen smisel Wilsona in tovarišije za združevanje artrockovske subtilnosti na račun krasnih melotronskih valovanj in nežnih, karseda subtilnih akordov akustične kitare s progmetalsko energičnostjo, kjer kraljujejo brutalne kitarske pasaže in divji bobnarski krošeji, že takoj obrodi bogate sadove. Stevenov melodični vokal v sebi nosi ravno pravšnjo dozo romantične nedolžnosti in uporniške angažiranosti, da poslušalca v trenutku osvoji s svojo izjemno pripovedno in izpovedno močjo.
Briljantna keltska zadušnica »Trains« je eden najboljših dosežkov v dosedanji povesti Porcupine Tree in še en nazoren dokaz Stevenovega skladateljska genija, kako ustvariti popolno melodijo, srce parajoč nosilni aranžma in subtilno sporočilo. Ta čudoviti ep z izjemnim, žal nikoli nagrajenim hit potencialom, se ponaša s prelepim keltskim aranžmajem na akustični kitari, ki po vključitvi preostalih inštrumentov, še posebno po vnosu melotronskih valovanj, samo še narašča v intenzivnosti. Pri vsem skupaj pa romantično, nostalgično in skrajno epsko atmosfero še poglobi fantastično Wilsonovo petje, ob katerem je po telesu zlahka čutiti mravljince. Tu lahko poslušalec med poslušanjem glasno reče »to je to«, popolni most med progrockovskim klasicizmom pod vplivom studijskih klasik tipa »In The Wake of Poseidon« (King Crimson, 1970) ter prog revitalizmom 21. stoletja, v katerem se mešajo vplivi prog metala in alternativnega rocka.
»Lips Of Ashes«, še ena izmed skladb o človeških pošastih, že takoj pretrese s svojo hladno, že skorajda ledeno atmosfero. Tu Porcupine Tree na inteligenten način prek infuzije dramatičnih večglasij in številnih subtilnih sintetizatorskih tekstur počasi stopnjujejo intenzivno vzdušje, medtem ko gospod Wilson navduši s preprostimi, a vendar nadvse inovativnimi in subtilnimi kitarskimi frazami. »The Sound of Muzak«, kjer se britanski artrockovski veljaki lotijo uporabe številnih zanimivih efektov, tudi rabe vokoderja, predstavlja naslednji čudoviti most med epiko, subtilnostjo in brutalnostjo. Mračno, skrivnostjo vzdušje narašča iz sekunde v sekundo, vendar je vselej okronano z izjemno lepim in subtilnim refrenom, ki ga na čudovit način obliva epsko melotronsko valovanje. Steven si tu privošči celo krajšo kitarsko solažo, ki sicer ni kdo ve kakšna virtuozna mojstrovina, vendar prav lepo popestri in razgiba kompleksno, nepredvidljivo in obenem epsko naravo te čudovite kompozicije.
Turobni in mračno razpoloženjski »Gravity Eyelids« v uvodnem delu zveni kot glasba iz kakega napetega trilerja, navdahnjenega po noveli legendarnega Stephena Kinga, kar ne preseneča, saj je Wilson na začetku svoje glasbene kariere pisal glasbeno podlago za televizijske reklame, kar pomeni, da ima v sebi tudi izjemen potencial za pisanje filmske glasbe. Brutalne kitarske pasaže in ponoreli bobnarski krošeji še poglobijo destruktivno in napeto atmosfero, medtem ko Barbieri na klaviaturah ne varčuje z uporabo številnih digitalnih efektov, ki še poglobijo vsesplošno orwellovsko ozračje. Simfoničnih aranžmajev je ob Wilsonovem melanholičnem petju ravno dovolj, da se obenem ohranja tudi zavidljiva stopnja subtilnosti. Na inštrumentalu »Wedding Nails«, kjer vladajo pentatonično obarvane kitarske lestvice, fantje iz Porcupine Tree že od prve sekunde na polno moč udarijo z brutalnimi kitarskimi frazami in divjimi bobnarskimi stampedi. Končni rezultat je ena najtrših stvaritev v njihovi karieri. Navkljub vsej tej neobičajni, vendar zabavni brutalnosti se znotraj posameznih prehodov še vedno najde dovolj časa za številne avantgardne improvizacije, ki opomnijo na njihovo precej bolj psihedelično-avantgardno preteklost.
»Prodigal« od vseh del na »In Absentia« morda še najbolj spominja na slog predhodnega albuma »Lightbulb Sun«, saj vsebuje kar nekaj poprockovskih pa tudi psihedeličnih tendenc, ki občasno močno zadišijo po duhu starih dobrih Pink Floyd. Romantična melodija na akustični kitari je na popoln način združena z mogočnimi melotronskimi zavesami, medtem ko v nadaljevanju sledi infuzija številnih krajših improvizacij, ki pa so postavljene na ravno pravšnji način, da ne podrejo vsesplošne melodične strukture tega odličnega dosežka, pri katerem ključno vlogo vnovič igra Wilsonov nostalgični vokal, ki poslušalca v trenutku odklopi v neko drugo realnost. Na uvodnem delu briljantnega ».3«, še ene skladbe, kjer se čuti močan vpliv King Crimson in njihovega legendarnega kitarista Roberta Frippa, se v solistični vlogi izkaže predvsem basist Edwin, medtem ko Barbieri vnovič osupne s svojo, tokrat povsem orkestralno razpoloženjsko, klaviatursko pestrostjo, ko poslušalca vnovič popolnoma zavije v melotronske zavese. Pri tem mu s subtilnimi kitarskimi improvizacijami zvesto sledi Wilson, in končni rezultat je veličastno, nadvse epsko vzdušje, ki poslušalcu v trenutku požene mravljince po hrbtu.
Na brutalno-vrtoglavi progmetalski mineštri »The Creator Has a Mastertape« vnovič na površje prilezejo njihove avantgardne tendence, predvsem prek stopnjevanja barbarsko naravnanih bobnarskih krošejev, rušilnih kitarskih fraz in Wilsonove rabe vokoderja, s čimer slednji nekoliko spominja na kiborga. Tu se nazorno slišijo sledovi Wilsonovega sodelovanja z Opeth, vendar je njena nora narava lahko zrasla le na njegovem specifičnem skladateljskem zelniku. Postapokaliptična balada »Heartattack in Layby« je še en skrajno pretresljiv in melanholični trenutek, ko se Wilson usede za klavir in odpoje žalostinko, ki zveni kot klic vpijočega v puščavi, ki je že zdavnaj obupal nad sodobnim zblaznelim svetom. Tu navdušijo predvsem mogočna večglasja, s pomočjo katerih še narašča srhljiva in mračna atmosfera, ki je je sicer na »In Absentia« več kot v izobilju.
»Strip The Soul« je še ena kompleksna in nadpovprečno udarna mojstrovina, slika in prilika izjemne artrockovske eklektičnosti te čudovite skupine. Progmetalska udarnost, znotraj katere ne manjka alterrockovske rabe vokoderja, je vnovič v idealnem sozvočju s številnimi avantgardnimi improvizacijami. Po vsej tej brutalnosti in avantgardnem hiperrealizmu, ki provocira propadle ostanke neoorwellovske družbe zgodnjega 21. stoletja, se vsekakor prileže trenutek za kontemplacijo in oddih od neusmiljene realnosti. Tega predstavlja zaključna epska mojstrovina »Collapse The Light Into Earth«, melotronska poslastica in najbolj intimni trenutek na albumu, kjer gospod Wilson prek stopnjevanja enostavne, vendar sila učinkovite viže na klavirju s pomočjo svojega izjemnega petja pričara resnično čarobno in hipnotično atmosfero. Epska atmosfera z vključitvijo orkestralne subtilnosti veličastnih melotronskih zaves samo še narašča v romantični intenzivnosti ter poskrbi za zmagoslavni zaključek tega izjemnega albuma.
Porcupine Tree so z »In Absentia«, albumom, ki drži poslušalca »v šahu« od začetka do konca, morda celo ustvarili največjo mojstrovino svoje kariere ter brez dvoma enega najboljših trenutkov v dolgi zgodovini progresivnega rocka. Z njim so gospod Wilson in tovarišija končno uresničili Stevenove sila ambiciozne vizije, dosegli potrebno stabilnost kot band ter dokončno dozoreli v vodilne inovatorje sodobnega progresivnega rocka. To je bil tudi prvi album, s katerim so nase opozorili tudi širši svet in se celo uvrstili na rep glasbenih lestvic v Nemčiji in Franciji, kar je bilo sicer daleč od zasluženega komercialnega uspeha, pa vendar svetlobna leta naprej od nekdanje obskurnosti. Wilson je v svoji karieri kasneje ustvaril (oziroma še vedno ustvarja) kopico izvrstnih dosežkov, ne samo kot član Porcupine Tree, temveč tudi kot samostojen glasbenik in član številnih stranskih projektov, vendar tudi sam priznava, da »In Absentia« še danes nosi posebno mesto v njegovem srcu.
na vrh