Finalni presek vsega kar so Yes kdajkoli bili pa do danes, ponuja gotovo najboljši nabor pesmi doslej posebej, če ga primerjamo s preteklimi best of kompilacijami podobnega kova. Gre za petorni CD box izredno zanimivega materiala. Končno so se znašle na njemu tudi pesmi, za katere vsakemu Yes fanu gotovo ni jasno, kako to da so jih dosedaj izdane kompilacije ignorirale. To so npr. Machine Messiah, South Side Of The Sky ali Turn Of The Century. Poleg tega so se znašli na tem ultimativnem naboru tudi manj znani, a hkrati impresivni trenutki skupine, vredni vse pozornosti, kot sta npr. Release, Release ali Arriving UFO. Lično oblikovana škatla z naslovnico, ki jo je oblikoval famozni Roger Dean (tokrat moram priznati, da ni bil ravno inspiriran) postreže tudi z gostobesedno knjižico lepo založeno z raritetnimi fotografijami. V prvem delu je kratka biografija. Beseda teče o tem kdo Yes sploh so, v drugem delu pa angleški filozof Bill Martin skuša prevesti čarobnost Yessveta in jo, v kar se da "normalnem" jeziku, približati navadnim smrtnikom. Box set ne vsebuje živih posnetkov.
Preletimo najprej prijetna presenečenja. Prvo se nedvomno nahaja v veličastni novi verziji grandioznega epa The Revealing Science Of God, ki je pravzaprav verzija, katero lahko dobite na uradni izdaji "Tales From The Topographic Oceans" (1973) v trgovini, le da je "nova" verzija raztegnjena za dobro minuto in pol. Vsebuje uvodni del, ki na originalu manjka. Uvod po uporabljenih efektih močno spominja na uvod Close To The Edge z valovanjem morja (Wakemanov melotron) in "žvrgoljenjem ptičkov". Drugi dve posebnosti sta drugačni verziji pesmi I Would Have Waited Forever ("Union", 1991), s solo okraski Stevea Howea v izhodnem delu pesmi, ki jih original nima. Prav tako bodo ljubitelji tega kitarskega velikana našli vrhunec na tej kompilaciji v pesmi Fist Of Fire (z obdobja postave Anderson/Bruford/Wakeman/Howe), ki je to pot previjačena v celoti s Steveovimi unikatnimi kitarskimi solažami.
Na malo manj orgazmično spoznanje pa naletimo ob soočenju s štikli, ki izhajajo iz obdobja imenovanega Paris Sessions (pozna sedemdeseta, obdobje med "Tormato" in "Drama" albumoma). Odpustimo jim lahko le zaradi tega ker so del Yes zgodovine in imajo pravico zasedati svoje mesto na tej kompilaciji, ker so sicer docela obupni. Nedokončano zvenijo, enostavno. Jazzerski purist Steve ni okrasil in prevozljal niti ene sloaže, kot smo to od njega vajeni, pač pa je "uokvirjena" kitara obstala kar v akordih. Surovi zveneči posnetki prav tako predstavljajo močan odklon od takratne prepoznavne in zvočno prefinjene produkcije, ki so jo Yes razvili v sedemdesetih. Ti bonus komadi izgledajo, kot koščki večjih epov ali mini epov, katere je treba šele dati skupaj. Po svoji brezidejnosti so neposreden dokaz, da je bila sprememba postave pred albumom "Drama" nujna in dobrodošla v vseh pogledih, kajti izid pariškega materiala bi bil pogrom za skupino. Prav tako si ne morem docela razjasniti poteze skupine, da uvrsti kratko bluesy točko Last Train med orgazmične lekcije sedanjosti in konca devetdesetih kot so Mind Drive, Homeworld (The Ladder) ali In the Presence Of. Vključitev Last Train je ena poteza preveč ter nepotrebna in verjemite mi, nihče je ne bi pogrešal na tej kompilaciji.
Vse pesmi so remastirane in zvok zlasti materiala sedemdesetih je neverjetno čist in razločen. Zato zveni vse skupaj sila obetavno. Tega nisem pričakoval. V teh primerih raje tičim z nosom v originalih, vendar je očitno da je reprodukcija Yes zapuščine v celoti uspela, tako da se lahko veselimo prihajajočih ponovnih izdaj studijskih albumov skupine. Bodite pozorni na nov zvok nesmrtnih epov, kot sta Close To The Edge ali Revealing Science Of God ter katarzično kreacijo inkarnirano v The Gates Of Delirium. Grandiozni zvok kozmične energije večnosti. Kristalno čist, poln in skladno dovršen. Kompilacija je vredna slehernega tolarja, posebno pa jo bo vesel kakšen sveže rekrutirani Yes fan.
na vrh