Člani skupine bi verjetno podobo tega albuma opisali v obliki šaljive, družbeno-kritične zgodbe, katera se začne v trenutku, ko prijazni velikan poskuša vstopiti v stekleno hišo, vendar se ta zaradi njegovih orjaških dimenzij v hipu razbije na tisoč koscev. Prijazni velikan se ob tem nemudoma prelevi v užaloščenega velikana. Moja domneva ni povsem iz trte zvita, saj naslov in koncept tega albuma izvirata iz duhovitega aforizma na račun nevoščljivosti, ki se skriva v frazi, da "ljudje, ki živijo v steklenih hišah, ne bi smeli metati kamnov". To je bil le eden izmed mnogih šaljivih dovtipov s strani te legendarne britanske progresivno rockovske skupine, ki se ni ponašala samo z izjemno kompleksnimi kompozicijami, temveč tudi z nič manj kompleksno družbeno-kritično filozofijo in črnim humorjem.
Gentle Giant so navkljub ali prav zaradi svojega nevsakdanjega, pobalinskega humorja uživali vsaj tolikšno spoštovanje kot so si ga izgradili v vlogi ene izmed najbolj eksperimentalnih in eklektičnih skupin v povesti progresivnega rocka. V svoje nepredvidljive glasbene enolončnice so ponavadi mešali raznovrstne elemente folka, jazza, simfonike ter hard rocka. Slednje so ponavadi polagali na poliritmične sheme ter jim dodajali neobičajna večglasja ob občasni spremljavi razposajenih pihal in godal. To svojevrstno obliko eksperimentalnega prog rocka so nadaljevali tudi na izdelku o katerem govori ta recenzija.
"In a Glass House" je bil njihov prvi album po odhodu odličnega saksfonista, trobentača in pevca Phila Shulmana. Najstarejši izmed bratov Shulman se je zaradi sporov z ostalimi člani skupine odločil upokojiti v vlogi aktivnega glasbenika. To se je zgodilo takoj po koncu "Octopus" (1972) turneje. Z leti se je sicer uspel pomiriti s svojimi nekdanjim tovariši, a je kot glasbenik za vedno ostal neaktiven. Njegov odhod je bil ključen za manjši slogovni zasuk za katerega je bila značilna večja vsebnost hard rockerskih elementov in nekoliko manjši poudarek na grajenju jazzovskih aranžmajev. Ostali člani skupine so si po Philovem odhodu zlahka opomogli in zadržali visoko mero harmonične in ritmične kompleksnosti s katero so navduševali v preteklosti. Album je v marsičem nadaljeval od tam, kjer je končal predhodnik "Octopus" s tem, da si je ponekod privoščil za spoznanje agresivnejše inštrumentalne sekcije.
Album odpre klasika "The Runaway", katera vsebuje slikovit uvod z razbijanjem stekla. Ta izvrstna kompozicija se šibi pod težo igrivih, nepredvidljivih ritmičnih prehodov, vmesnih baročno-pastoralnih vložkov na flavti ter udarnih kitarskih pasaž. Nič manj kot šaljivi ritmi na čelu z nepogrešljivo solažo na vibrafonu, navdušijo barvite vokalizacije s strani karizmatičnega saksofonista Dereka Shulmana. Ob izjemni ritmični in harmonični kompleksnosti je kar težko izpostavljati prispevek posameznih inštrumentalistov, saj ves čas igrajo kot zelo dobro naoljen in enoten stroj, brez nepotrebnih daljših solističnih egotripov. "An Inmates Lullaby" je nedvomno ena najbolj nenavadnih balad ali bolje rečeno uspavank v povesti progresivnega rocka. Tu se večni šaljivci poslužijo najrazličnejših trikov avantgardne rabe tolkal, predvsem kar se tiče obširne uporabe ksilofona s katero poustvarjajo zaščitno vzdušje zibajočega se velikana. Spremljava Derekovega falseto vokala v navezi s slikovitimi vokalnimi harmonijami poskrbi za lepo uspavanko ob kateri bi še tako srborit velikan zaspal kot nežno dete.
"Way of Life" je poskočna burleska za katero so značilni številni nepredvidljivi prehodi, duhoviti inštrumentalni vložki in nabrušene hard rockerske kitarske pasaže. Borbeno razpoloženemu petju delajo družbo polimetrični ritmi ter nenehno spreminjanje motivov. Tako se kompozicija iz uvodne hard rockerske udarnosti v nadaljevanju prevesi v romantično, da ne rečem svečano, baročno-pastoralno sekcijo s številnimi simfoničnimi elementi. Vmes kot ponavadi ne manjka tudi obilice avantgardnih ritmičnih vložkov. "Experience" je še ena priljubljena Gentle Giant klasika v kateri se lahko občuduje predvsem nekonvencionalne vokalne harmonije, dinamično uporabo orgel ter burleskne ritmične okraske. Osebno me vzdušje te kompozicije spominja na nagajive cerkvene miške, ki razposajeno tekajo naokoli, nagajajo mački ter se mastijo z darovi bogaboječih vernikov. Temu nedvomno botruje svečana uporaba Minnearovih cerkvenih orgel, zborovska večglasja in šegavi ritmi v režiji Johna Weathersa. Tovrstne baročno-cerkvene motive sekajo agresivne Greenove hard rockerske pasaže in razjarjeno Derekovo vreščanje, ki vsaj za silo vnesejo nekaj kančka resnosti.
"A Reunion" je krajša, subtilna, baročno-pastoralna stvaritev z nežnimi zvoki violine in mandoline, katerim dela družbo Greenovo rahločutno petje. Za zaključno folk rockersko veselico pa poskrbi izvrstna naslovna skladba, kjer navdušuje predvsem kombinatorika hard rockerskih kitarskih pasaž ter elementov pastorale na račun duhovite uporabe flavte, akustične kitare in mandoline. Green s svojimi udarnimi kitarskimi frazami ponovno dokaže, da se ga ne bi branil noben trdo rockovski band tistega časa. S tovrstno folk-hard rockersko prakso občasno celo potegnejo na svoje progresivno rockovske "bratrance" Jethro Tull. V zaključnih sekundah se v obliki zvočnega kolaža ponovijo glavni motivi posameznih skladb z albuma skupaj z razbijanjem stekla vred.
Gentle Giant so z "In a Glass House" ustvarili še eno zimzeleno mojstrovino, katera se je v analih eklektičnega progresivnega rocka zapisala z zlatimi črkami. V tem času je znotraj večnih razposajencev bolj kot kdaj koli gorel nebrzdan ogenj kompozicijskega eksperimentalizma in raziskovanja inštrumentalnih motivov iz nekih drugih galaksij. Svoje izjemne muzikalne talente in obešnjaško filozofijo so uspeli združiti v tisto idealno kombinacijo, katera jim je za se večne čase zagotovila nesmrtni status med glasbenimi sladokusci. "In a Glass House" je na evropskih tleh dosegel precejšnjo popularnost, medtem ko v ZDA sploh ni izšel ter zaradi tega dosegel kultno zbirateljsko vrednost. V obliki ponovne izdaje se je na ameriških tleh pojavil šele leta 2005.
na vrh