Dalkhu: Imperator

Ideja o ustanovitvi koroške black metal zasedbe Dalkhu se je njenemu ustanovitelju, kitaristu Sorgu, po glavi pletla že se od leta 1999, šele štiri leta kasneje pa je projekt dejansko z obratovanjem tudi začel in kmalu prerasel v delujočo skupino. Sorgu se je leta 2006 za bobni pridružil Kalki, s katerim sta posnela in izdala dobro sprejet demo posnetek Ars Goetia. K sreči je v obema tlela goreča želja po predstavitvi materiala tudi na koncertnih odrih in tako sta v naslednjih dveh letih Dalkhu dopolnila z vokalistom Berstukom in basistom Jurijem. Bend in Slovenj Gradca je začel z neusmiljenim osvajanjem slovenskih odrov v letu 2008, v slabih dveh letih pa so fantje posneli svoj prvenec, ki Koroško znova postavlja na zemljevid slovenskega metala. Zadnji pravi metal album, ki ga je povrgla ta regija je daljnega leta 1992 izdala kultna zasedba Funeral March (Invite to Die!?). Danes, leta gospodovega 2010 pa je tukaj Imperator!

666... 5... 4... 3... 2... 1... in Dalkhu nas po intru kot demon odprtih rok zvabijo v svoj objem, objem teme in prvinskega black metala, namen katerega je masten pljunek v obraz novodobnemu "black metalu", ki je že davno tega pozabil na svoje korenine, svoj pravi namen in smisel. Dalkhu zanikajo vse kar je narobe v današnjem black metalu, ki je poln kiča in nepotrebnih smeti in že z Uvodom v temo dokažejo, da je Imperator surov, prvinski in umazan black metal. Tak kot mora biti! Dalkhu na Imperator predstavljajo do kosti obran black metal, slečen nepotrebne navlake, epsko in temačno atmosfero gradijo le kitare, bobni in surov vokal. Le občasno na površje stopijo sprogramirani zvoki rogov, ki pa le dodajo na atmosferi in ko se v komadu Heretic oglasijo pompozni rogovi le čakaš kdaj ti bo pred Helm's Deep v glavo sekiro zasadil zamaščen ork. Glasba na Imperatorju je v osnovi preprosta, a Dalkhu uspe kljub temu ustvariti hudo epsko atmosfero. In za to ne potrebujejo neskončno plasti nasnetih "simfoničnih delov" temveč le navdahnjene epske kitare, ki enkrat režejo kot pravkar nabrušena motorna žaga, v počasnejših atmosferičnih linijah pa ostro, hladno in brezkompromisno kot kirurški nož. Sploh "bridge" deli, ki vežejo verze so spisani in odigrani genialno in monumentalno - le prisluhnite s kakšno eleganco vam Dalkhu brez usmiljenja v bobnične in srce zarinejo hladno rezilo v komadih kot so Rendezvous With Destiny, Journey Towards Reality ali The Crack of Dusk. Zaradi mogočnosti skladb, ki jih gradijo Dalkhu album niti za trenutek ne postane enoličen, lepo vezivo pa predstavljajo tudi pestro, dinamično in razgibano odigrani bobni. Kalki se ne poslužuje black metalsko ustaljenega zlorabljanja dvojne stopalke in nenehnih blast-beatov, temveč poskrbi tudi za obilico premišljenih prehodov, le bas boben bi lahko bil sproduciran malenkost boljše, saj občasno zveni kot udarjanje po kartonasti škatli. Besedila, ki sicer resda govorijo o temah, ki se v black metalu pogosto pojavljajo, pa sijajno zaživijo skozi odlično vokalno predstavo. Berstuk z živalskim, agresivnim in surovim growlom poskrbi za pravo predstavo biti bivanja pravega človeka - popolni individualizem, skozi spiritualnost zavit tudi v tančico skrivnosti in mistike. Če je za konec že treba potegniti vzporednice bi se Dalkhu odlično znašli v drugem valu norveškega black metala, osebno pa me določeni deli spomnijo na zgodnje Windir - predvsem zaradi edinstvene epske atmosfere, ki ti nemudoma dvigne utrip in nabije adrenalin.

Če ste naveličani kiča polnega novodobnega black metala je Imperator obvezen za vse nostalgike - je hladen, surov in energičen, poln epskih trenutkov, ki jih izjemno ustvarjajo premišljeni riff in brutalni vokali. Nosi jasno, skozi besedila simbolično izraženo bistvo, da je človek spiritualno in s tem hkrati individualno bitje. Upam pa, da Imperator nosi tudi sporočilo za ostale koroške bende, in sicer brco, da tudi sami začnejo razmišljati o izdaji dolgo pričakovanih albumov. Imperator! Liberate me ex caelis!