Firewind se vračajo s skupno osmim studijskim albumom. Gre za grško zasedbo iz Soluna, ki jo vodi kitarska pošast ali kitarsko božanstvo (kakor želite) Gus G, siceršnji kitarist ustoličenega norega princa teme Ozzy Osbourna. Iz sprva skromnega projekta, do pravega mednarodnega uspeha! To je zgodba o Firewind. Skupina, ki deluje od leta 1998, se pravi je še ujela priključek k valu power metal juriša, ki se je razplamtelo v drugi polovici devetdesetih, se postavlja torej z novim albumom za katerim pa se vije koncept neustrašnih grških bitk s Perzijci, z goriščnico na soočenju obeh strani pri Termopilah ter Salamisu (480 let pred našim štetjem) in o čemer so že leta 1986, ob nebrzdano poučnih besedilih znanega diplomiranega zgodovinarja Bruca Dickinsona, gromko prepevali Iron Maiden.
Torej. Onstran klišejev. Firewind so power metal, a power metal s svojo prepoznavno art karizmo in formatom. Preprosto. Zahvaljujoč edinstvenemu in izjemnemu Gusu, ki na tem albumu potrjuje zorenje v izvrstnega komponista. Njegove solaže ostajajo posebna draž in zgodba zase. Mož ostaja zaprisežen svojemu neo-klasicističnemu slogu, od njega ne odstopa niti za ped. Tako kot ostaja Gus G ekstremno hiter v soliranju, ostajajo Firewind ekstremno hitri tudi v razvoju novih kompozicij. Poznajo pretežno le najvišjo hitrostno predstavo in v tem oziru se razvija tudi album kot celota. Izjema so razpoloženjski uvodi in izhodi skladb, ki zgolj krepijo epsko bombastični moment tega izrazito pompoznega power metal albuma (Ode to Leonidas).
Gus G ima ob sebi v ekipi že od leta 2004 dalje Boba Katsionisa. Gre sicer za regularnega kitarista novejše melodične metal zasedbe Serious Black, ki pa opravlja pri Firewind vlogo klaviaturista ter občasnega ritem kitarista (odvisno od tega kaj zahteva posamezna kompozicija). Ta se priključuje h kitarskim »perverzijam« Gusa s klaviaturami, dvojec pa razvija vseskozi (v med-eight pasažah) besneči navzkrižni ogenj solističnih eskapad na relaciji kitara – klaviature. Tako ne preseneča, da uvodna kompozicija Hands Of Time spomni na lik in delo Fincev Stratovarius. K sreči je ta občutek prisoten le v uvodni skladbi. Sicer deluje album, kot celota za obči domet powermetalskega žanra, zahtevano agresivno, togotno, nebrzdano, tudi zlovešče in mračno. Torej ni strahu nad lahkotnim »žvingulanjem«, obenem pa se skupna lahko pohvali z zrelostno nadgradnjo, saj je spravila skupek izredno kompaktnih in kakovostno enakovrednih power metalskih rušilcev, pri čemer je težko izbrati vrhunce. Na srečo to obenem pomeni, da na albumu tudi ni mogoče zaslediti skladb, t.i. »časovnih smrdljivcev«, ki bi kupovale bendu minutažo. Skladba, kot je Live And Die By The Sword, je zgrajena celo iz več motivskih in ritmičnih preklopov, kar je, glede na nenehno tekoč in v dinamiki graduiran razvoj skladbe, dodatno izkazilo komponističnih vrlin Gusa in kompanije. V tem oziru so Firewind produkcijsko, kot tudi komponistično bliže denimo nemškemu pristopanju do heavy metala. Komponistične vzporednice je tako najlaže najti denimo s solo izdelki nekdanjega Accept kitarista Hermana Franka. To je denimo očitno v kitarskem fraziranju skladbe Back On The Throne. Ko smo pri tej kompoziciji je osupljiv njen uvodni del, ki postreže z aranžmajem klaviatur, na moč podobnim aranžerskim prijemom obeh »House Of Athreus« albumov zasedbe Virgin Steele.
Menjava vokalista Apolla Papathanasia (Spiritual Beggars, Evil Masquerade) za Henninga Bassea (ex-Metalium) se v končnem seštevku izkaže, kot najnevarnejši dejavnik, da nemara novi Firewind ne bi učinkovali vsaj enakovredno predhodnemu studijskemu dosežku »Few Agianst Many« (2012). Strah je odveč. Tudi Basse je očitno skozi leta dozorel v vrhunskega vokalista in njegova dokaj stoična mlačnosti n neizraznost iz Metalium časov, je pozabljena. V Firewind dostavlja prav vso razgibano raznobarvnost melodično atraktivne in avtoritativne eksekucije, kot jo zahteva novi album. Menjava vokalista torej na mestu!
Firewind so z »Immortals«, onstran klišejske in oguljene zgodbe izbranega zgodovinskega koncepta neustrašnih grških hoplitov, nemara izdali celo najmočnejši album svoje kariere, saj izraža novi dosežek neverjetno zrelost inteligentnega in premišljenega zlaganja kompozicij v nenehno atraktivni power metal format. Pa čeprav je v žanru že davno tega vse povedano. A Firewind uspevajo tudi na novem albumu zadrževati sebi lastno artistično izkaznico rokovanja z obrtjo powermetalskega žanra.
Firewind - Ode To Leonidas (uradni video):
na vrh