"Immortal?" je četrti studijski album v domeni kultnih britanskih neo prog rockerjev Arena. Pred njegovim izidom je večina pričakovala, da bodo po konceptualni mojstrovini "The Visitor" (1998) nekoliko upočasnili delovni ritem in morebiti sprostili pedala za kreativni plin, toda zgodilo se je ravno nasprotno. Album je pomenil še en vrhunski dosežek, ki v ničemer ni zaostajal za svojim predhodnikom, v nekaterih segmentih pa ga je celo presegel. Tisti, ki pozna artistične manire klaviaturskega čarodeja Clivea Nolana (Pendragon, ex-Shadowland) gotovo ni bil preveč presenečen ob dejstvu, da po zmagoslavnem dosežku svoji skupini ni dopustil zaspati na lovorikah. Pri vodstvu in usmeritve skupine je imel od nekdaj pomembno besedo tudi bobnarska legenda Mick Pointer (ex-Marillion), vendar je bil gospod Nolan tisti, ki se je uveljavil kot osrednji pisec kompozicij, besedil ter tudi konceptov.
"Immortal?" je prinesel pomembno, da ne rečem ključno spremembo v postavi skupine. Karizmatični pevec Paul Wrightson se je po koncu uspešne "The Visitor" turneje na vsesplošno presenečenje odločil posloviti. Številni privrženci skupine so se s tem precej težko sprijaznili, vendar je njegov fenomenalni naslednik Rob Sowden uspel poskrbeti, da je njihovo žalovanje hitro minilo. Rob resda ne poseduje tolikšne vokalne teatralnosti kot Wrightson, a je zato še močnejši in prepričljivejši pri čustveni ekspresiji posameznih besedil. V njegovem glasu ni zaslediti tiste karakteristične neo prog rockovske teatralnosti v stilu njegovega predhodnika, ki je v marsičem črpal na karizmatični dediščini pevcev kot sta Peter Gabriel in Fish, a se zato toliko bolj izkaže s povsem svojstveno barvo glasu ter še boljšim prehajanjem med visokimi in nizkimi legami, kar se zelo dobro pokaže tudi pri interpretaciji Arena klasik iz obdobja pred njegovim prihodom. V tem pogledu so Arena z njegovim prihodom veliko pridobili, še posebno pri večjem razvoju zvočne svojstvenosti. Druga zamenjava članov se je zgodila na poziciji basista, saj se je John Jowitt odločil, da se bo izključno posvetil svoji matični skupini IQ. Težko nalogo njegovega naslednika je uspešno izpolnil Ian Salmon, Nolanov stari pajdaš iz časov skupine Shadowland. Ian se je izkazal tudi kot izvrsten akustični kitarist.
"Immortal?" za razliko od "The Visitor" ni konceptualen album, a to še zdaleč ne pomeni, da gospod Nolan na njem ni zapustil številnih izjemno globokih liričnih sporočil, ki poslušalcu nudijo veliko intelektualnega gradiva. V mračno vzdušje albuma se odlično usedejo različne, večinoma znanstveno-fantastične tematike (nekatere so navdahnjene po znanih filmih), katere se dotikajo človeške eksistence in neraziskanih globin njegove duše. Že en sam pogled na groteskno in srhljivo naslovnico zadostuje za spoznanje, da gre ponovno za nek povsem poseben album ob katerem bo ob vsakem poslušanju, vedno znova, zastal dih. Na naslovnici je prikazan mongolid v plenicah, s stekleničko za dojenčke in vloženim fetusom pripadnika izvenzemeljske rase med gledanjem TV sporeda. To podobo se lahko razloži kot utelešenje propadajočega družbenega sistema in razkrajanja človeških duhovnih vrednot, obenem pa se v tem skriva tudi aluzija na sarkastični naslov albuma. Moderni človek je tehnološko napredoval čez vse meje, razvil tehnologijo s katero si lahko pokori tudi izvenzemljske rase, a je pri tem v duhovnem razvoju srhljivo nazadoval; vse do stopnje mongolida. V tem se skriva simbolika sarkastičnega vprašanja njegove navidezne, samozadostne nesmrtnosti, a v resnici velike osebnostne majhnosti, osamljenosti in duhovne praznine.
Vseh sedem kompozicij lahko označim za vrhunske mešanice elementov simfoničnega progresivnega rocka in progresivnega metala. Na marsikaterih skladbah, predvsem po zaslugi Mitchellovih udarnih kitarskih fraz in Pointerjevih kataklizmičnih bobnarskih zamahov, pa tudi Robowe vokalne ekspresije, zvenijo trše kot kdajkoli prej. Mojster Nolan ob tem s svojim klaviaturskimi vragolijami uspešno zagotavlja tisto ustrezno ravnovesje med simfonično subtilnostjo in agresivnimi metalskimi poleti. Glavna odlika albuma s katero ohranjajo svojo tradicijo ambientalne kontrastnosti se skriva v prefinjeni izgradnji ter prehajanju med mračnimi, a tudi veličastnimi, melanholičnimi in dvigujočimi vzdušji. Mračno vzdušje razkrajanja in gnilobe ob kateri si ni težko predstavljati naslovnice albume šokira že na odličnem "Chosen", brezkompromisni uvodni klasiki v kateri se skriva lirična aluzija na Velikega brata in dolgo roko nadzorovalnih institucij. Po uvodnemu brenčanju muh, srhljivemu ritmičnemu stopnjevanju in enigmatičnemu petju sledi sledi pravcata termonuklearna bomba s peklenskim kitarskim rifom, katera poslušalca v trenutku posrka v mračno vzdušje kompozicije. Skozi ubijalske kitarske fraze in pobesnele bobne se z neverjetno dinamiko pretakajo mogočne teksture sintetizatorjev. Gospod Sowden se že s prve izkaže s fenomenalno pevsko predstavo v katero vloži sleherni delček kontrastnih čustev. Mitchell medtem nenehno navdušuje s svojim prefinjenim občutkom za prehajanje od brutalnih rifov do izrazito subtilnih pasaž. Na koncertnih izvedbah te klasike Rob ponavadi nosi dolg črn jopič in fluorescentna očala s čimer spominja na kakega izmed protagonistov znanstveno-fantastične filmske trilogije Matrica.
Z "Waiting for the Flood", post-apokaliptično balado nepopisne lepote, nastopi ena izmed njihovih najbolj pretresljivih kompozicij. Robovo dramatično, a rahločutno petje je pospremljeno z očarljivimi pastoralnimi pasažami na akustični kitari, kar ustvarja neverjetno keltsko melanholiko. V srednjem delu nastopi zelo lep prehod prek Nolanove solaže na sintetizatorju, kateremu sledijo mogočna valovanja zvočnih vzorcev ter ponovna izgradnja hipnotične akustične melodije. Med številnimi mračnimi in srhljivimi skladbami iz njihove bogate zakladnice je temačni ep "The Butterfly Man" verjetno glavni kandidat za najbolj fantazmagorično kompozicijo v povesti skupine. Glavna srž srhljivosti te klasike v kateri oživi mongolid z naslovnice, ki zaradi družbenega zaničevanja zaman upa in čaka, da se bo nekoč iz gosenice spremenil v metulja, se skriva v Robovem temačnem vokalu in stopnjujočih klaviaturskih pasažah za katere se zdi kot, da bi bile vzete iz kake filmske grozljivke. Po stopnjevanju srhljivega vzdušja nastopi dramatičen prehod z veličastnimi simfoničnimi harmonijami in pretresljivim refrenom. Mitchell prek jokajočih kitarskih solaž poskrbi, da vzdušje izpade še bolj žalostno kot v uvodu skladbe. Srhljiva izpoved človeka-metulja se konča s ponovitvijo uvodnega motiva in zamahom metuljevih kril.
Na futuristični drami "Ghost in the Firewall" v kateri oživijo kibernetični duhovi se pozabavajo tudi z elektronskimi zvočnimi vzorci, kateri se pretakajo med impulzivnimi kitarskimi pasažami in agresivnimi bobnarskimi zamahi. Robowo petje ponudi nove kvalitete s tenkočutnim prehajanjem med nizkimi in visokimi legami. Njegovo melanholično predstavo podkrepi veličastno valovanje sintetizatorskih linij, ki v kompozicijo vnaša vzdušje osvobojenosti. Poskočni "Climbing the Net" je po strukturi in vzdušju daleč najbližji njihovim zgodnjim stvaritvam, predvsem po zaslugi karakterstičnih neo prog rockovskih sintetizatorskih pasaž. Ta imenitna skladba za kratek čas uspe na album vnesti izrazito pozitivistično vzdušje. Robowa mogočna vokalna ekspresija je podkrepljena z večplastnimi inštrumentalnimi harmonijami, duhovitimi solažami in dinamičnimi časovnimi prehodi.
Vse te kompozicije so najmanj odlične, a kljub temu izpadejo kot priprava na magnum opus celotnega albuma - skoraj 20 minutni znanstveno-fantastični super ep "Moviedrome" s katerim so ustvarili brezčasno mojstrovino, katera se lahko enakovredno kosa z največjimi dosežki v povesti progresivnega rocka. Ob tej nepozabni post-apokaliptični pustolovščini poslušalca z lahkoto od nog do glave prežamejo mravljinci in se mu pokonci dvignejo vse dlake na telesu. Njeno mračno, kibernetično vzdušje je neverjetno ter do potankosti sovpada z besedilom o nadzorovani družbi, katera s hrepenenjem čaka na odrešitelja (v tem precej spominja na zgodbo iz Matrice). Nič manj fascinantna je njena struktura, katera je zgrajena iz neverjetnega števila dramatičnih aranžmajev, večplastnih harmonij, nepričakovanih časovnih prehodov in noro dobrih solaž s strani vseh inštrumentalistov. Ob tem ne manjka subtilnih prehajanj med agresivnimi, napol prog metalskimi frazami, dvigujočimi ambientalnimi trenutki in nežnimi baladesknimi trenutki. Fenomenalno Robowo večplastno petje do potankosti pričara vzdušje pretresljive povesti o zasužnjeni civilizaciji, zato ga ni mogoče prehvaliti. Simfonični aranžmaji vnašajo nepopisno vzdušje veličastnosti. Pretresljive kitarske pasaže v zaključnem delu so "krive", da se je Mitchell dokončno zapisal med moje najljubše kitariste, medtem ko Nolan vnovič potrdi vlogo najbolj iskrenega naslednika legendarnega Ricka Wakemana. Zaključni del te nepozabne epopeje, katera je svoj naslov dobila po popularni britanski filmski oddaji, je eden najboljših v zgodovini progresivno rockovskih super epov.
Prelepa zaključna balada "Friday's Dream" predstavlja idealen zaključek albuma. S svojim pozitivističnim sporočilom in romantičnim refrenom predstavlja zelo dober in dobrodošel kontrast glede na pretežno mračno naravo albuma. Robowa strastna pevska predstava je podložena na prelepo melodijo na akustični kitari in veličastna valovanja klaviatur. V besedilu je najti prepričljivo metaforo za simbolični predah od vsakodnevnih problemov, ko si povprečen pripadnik propadajočega turbo-kapitalističnega sveta po garaškem tednu za vikend privošči zaslužen odmor in se za nekaj časa uspe zbuditi iz nočne more.
Arena so z "Immortal?" ustvarili še eno progresivno rockovsko mojstrovino osupljivih zvočno-ambientalnih dimenzij s katero so se uspeli poglobiti v najbolj mračne kotičke človeške psihe ter razkriti nekatere temačne vizije bližnje prihodnosti. Album prek večine kompozicij predstavlja slikovit prerez razpoloženjskih stanj in strahov povprečnega pripadnika današnje družbe. Kljub uradni odsotnosti koncepta večina del na albumu gradi pretresljiv post-apokaliptični mozaik ob katerem nihče ne more ostati hladen. "Immortal?" je izjemno pomemben album v povesti te fantastične skupine, kjer se je prvič uspela uveljaviti njihova klasična in do zdaj daleč najbolj konsistentna zasedba. Po odličnosti se lahko kadarkoli postavi ob bok svojemu studijskemu predhodniku pa tudi nič manj fascinantnemu nasledniku "Contagion" (2003).
na vrh