Karmakoma so zanimiv derivat novih časov. Trije tipi, ki vedo kaj hočejo. Doma iz Krškega. S trivialno zastavljeno stilsko in zvočno kuliso, ki pa v svojem odzvenu minimalizma po vzoru »manj je več« dostavlja otipljivo glasbeno substanco.
Alternativni rock, odsekanih, neposrednih linij je v energetskem izročilu surovo našobljen! Izziva neposredno in naravnost v obraz. Predirljiv, celo občasno že kar zajedljiv vokal predrzne »bad ass« arogance, kot jo ljubi esenca punk glasbe, je zagotovo osnovni generator eksplozivnega učinkovanja lika prvenca »Imagination And Mechanical Metamorphoses«. Kontrasti posameznih gradnikov zvoka so zelo lepo izpostavljeni, produkcija albuma je jedrnata. Zvočno konkretno odebeljena »bas noga«, ki s pulzivno intenziteto učinkovito »barva« čvrste in neposredne ritmične teksture bobnov, obdaja kulisa sintetizatorskih zvokov, ki nosijo občutja retro nostalgije zvočnih trendov iz časov popularizacije »new wavea« ob vzniku osemdesetih. Karmakoma torej uživajo v zvočni manipulaciji in čeprav je bilo govora o aranžerskih gibih minimalizma (kratkih in jedrnatih rešitev), se nikakor ne ograjujejo od združevanja več melodičnih linij na sintetizatorjih kar zgošča zvočno sliko in prinaša potrebno dinamiko v sam razvoj skladb.
Otvoritvena Common Sense, za njo Ctrl alt del ali malo kasneje Nemesis trčijo z izbranim zvokom sintetizatorja naravnost v čase prvega Depeche Mode albuma »Speak And Spell«, pa tudi Yazoo hita Don't Go, pa čeprav je hipoma jasna osnovna glasbena špura zasedbe, ki gradi svoj izrazni format na učinkoviti in samosvoji koliziji elektronike, zabeljeni občasno že s kar bizarno tribalno plesno ritmično kinetiko ter retoriko zajedljive punk rockovske arogance. Naj navržem na hitro iz glave še nekaj zasedb, na katere lahko mimobežno asociira izbrani zvok sintetizatorjev albuma »Imagination And Mechanical Metamorphoses«, vse pa seveda sodijo v »new wave« gibanje z začetka osemdesetih: Trans-X, O.M.D., Berlin Secret Service, Visage. No konec koncev tudi Rammstein to počnejo, a na svoj način, seveda v neki drugi zgodbi.
Zvok kitare je mnogokrat učinkovito skalibriran z sintetizatorskimi linijami, v večini primerov pa kulise sintetizatorjev v zvočni krajini, ki jo riše skupina, prevzemajo primat pred rabo kitarskih riffov. Celo več. Sintetiziranje nosi vodilno vlogo strukturiranja aranžmajev, medtem ko je kitara mnogokrat uporabljena kot zvočna začimba. A ne skrbite. Karmakoma so še kako obče hrupni in vam bodo pošteno obrusili sluhovode (refren skladbe Sorgenbrecher)! Zanimiv posebnež albuma je tudi zaključna Bedlam, ki v ritmični rešitvi ustvarja »dub« iluzijo.
Razpoloženjska stanja albuma so po pričakovanju mračna in plod mračnih misli, ki jih goji uporniška narava ustvarjalcev rock glasbe. Vokalni performans Eneja Mavsarja je izjemno fokusiran, angažiran ter deluje pokočno, odločno ter samozavestno. Čeprav je govora o ekspresiji emociji, ki nizajo obup, strah, jezo, malodušje, so ta podana na moč prepričljivo, zato poseduje vokalni performans pravo mero avtoritativnosti in nebrzdanosti, kot tudi učinkujoče mere energičnosti, kar je nadvse dobra platforma koncertnih nastopov skupine. V skladbah Movement in instrumentalu Aerobics Karmakoma mojstrsko "debelijo" bas linijo v zvočni sliki. Obe skladbi pridobivata na jasnih kontrastih med gradniki zvoka, to pa posledično učinkuje v prid učinkovitemu zgoščanju zvočne slike. V obeh skladbah so poudarjene bas linije še posebej učinkovita kontrastna protiutež sintetizatorskim linijam. Sicer pa se skozi celoten album srečujemo z uspešno kreacijo kontrastov med »hladno robotskim« učinkovanjem sintetizatorske kulise (spremljava) in toplo (celo organsko učinkujočo) voluminozno kinetiko plesnih ritmičnih struktur (bobni in bas kitara), kar je poleg prepričljive vokalne izvedbe, tisti element, ki ustvarja zahtevano dinamično pretočnost izdelku.
Skupina Karmakoma je prijetna osvežitev slovenskega alternativnega rockovskega utripa, ki že na samem začetku ustvarjalne poti s prvencem »Imagination And Mechanical Metamorphoses« gradi na prepoznavnem glasbenem dosjeju skupine, z otipljivo avtonomno avtorsko materijo. Karmakoma nikakor ne odkrivajo glasbene revolucije s prvencem. Njihove idejne rešitve pa so navkljub temu, refleksija pristne želje po afirmaciji lastne avtorske glasbene vizije. In to skupini že v štartu zelo dobro uspeva. Zanimivo bo opazovati slogovni in zvočni razvoj skupine. Prostora za manipulacijo z zvokom ostaja namreč še na pretek.
na vrh