Saga: Images At Twilight

Kot nakazuje odlična naslovnica "Images At Twilight", drugega albuma duhovitih kanadskih art rockerjev Saga, je kibernetičnim kobilicam pod vodstvom matice z Einsteinovimi možgani dokončno prekipelo. Zato so po vnovični invaziji iz vesolja začele rušiti vse v nebo uprte spomenike človeške ničevosti (bodite pozorni tudi na ostanke obeh stolpnic WTC-ja). Saga so tako tudi na vizualen način uresničevali svoje lirično-konceptualne vizije prelite v t.i. poglavja, ki so tvorila fascinantno znanstveno fantastično zgodbo in potrjevali sloves skupine, ki je bila ves čas za en korak pred svojim časom. Na ta način so Saga z vsakim izmed novih "poglavij" skrbeli, da se je skrivnostna saga nadaljevala in so poslušalci z vsakim novim albumom z napetostjo pričakovali končen razplet sage o Einsteinovih možganih. Kdaj jim bo uspel preboj med širšo publiko je bilo z izidom tega albuma samo še vprašanje časa. Njihova za tisti čas napredna poigravanja s tradicionalnimi vzorci simfoničnega proga, zlasti z razvejanimi paletami moog sinthesizerjev, hard rockerskimi pasažami in pompom so na "Images At Twilight" dosegla novo stopnjo artistične zrelosti. Uspelo pa jim je tudi nekaj še danes sila redkega: osvojiti večino src tako ljubiteljev progresivnega rocka kot popa, na prvi pogled dveh med seboj popolnoma odbijajočih se žanrov.

Na prvi pogled se niti ne zdi, da bi glede na prvenec naredili kakšno omembe vredno zvokovno razliko ali opazen napredek. Saga namreč tudi na "Images At Twilight" nadaljujejo s svojim duhovitim prepletanjem simfoničnih aranžmajev s hard rockerskimi kitarskimi pasažami in enostavnimi ritmi le, da so jim dodali še večjo mero pompoznosti in melodične barvitosti, ki posredno vodi k večji komercialni dostopnosti. Pomembno nadgradnjo glede na prvenec predstavlja še večja vsebnost klaviaturskih aranžmajev, ki posameznim delom dodajo dodatno mero duhovitosti, nečesa v čemer so bili sicer že od svojega rojstva pravi prvaki. Po odhodu originalnega klaviaturista Petra Rochona so se izgradnji simfoničnih aranžmajev na moogih posvetili tako njegov kratkotrajni naslednik Greg Chadd kot pevec Michael Sadler in basist Jim Gilmour. Čeprav kitarist Ian Crichton ponovno ne varčuje z nabrušenimi pasažami in duhovitimi solažami skrbno pazi, da ne preglasi obširnih sinthesizerskih valovanj, ki so v produkciji pogosto postavljene v ospredje. Na ta način so Saga postali še za malenkost bolj prefinjeni in posredno povečali vsebnost popa v njihovi glasbi (zlasti v prvem delu albuma), kljub temu so še vedno radi eksperimentirali z klasicističnimi inštrumentalnimi sekcijami. Ta manjša kompleksnost in večje število krajših "pop" skladb utegne koga navesti, da so v kreativnem smislu celo nazadovali kot progresivna skupina. Vendar kompleksnost še zdaleč ni edino merilo dobre in napredne glasbe in kar se tiče ustvarjanja inteligentnega in unikatnega melodičnega art rocka so Saga ustvarili enega izmed svojih najsvetlejših biserov.

Album se odpre z ritmično izjemno nakuliranim "It's Time (Chapter III)", pravim liričnim pozivom k revoluciji, katerega odlikuje odlična mešanica pompoznosti in duhovitosti. Po uvodnih večplastnih sinthih in mirnem ritmu smo priča vpadu energičnega Sadlerjevega vokala, ki poskrbi za mogočni refren, ki po barvi plove nekje med shizoidnostjo skorajšnje apokalipse in odrešujočim razodetjem. Ianove kitarske pasaže se skozi celoten potek skladbe izjemno lepo prepletajo z barvitimi sitnhesizerskimi valovanji. Ta kombinacija daljših inštrumentalnih vložkov poskrbi, da večina del na albumu nikoli ne zapade v vode navadnega, klišejskega pop rocka/AORa iz konca 70ih ali začetka 80ih. "It's Time (Chapter III)" je še danes klasika in eden izmed standardov, ki so pomembno vplivali na razvoj neo proga. Cinično obarvani "See Them Smile" je ena izmed najbolj duhovitih pa tudi najboljših stvaritev njihove kariere. Pozibavajoč, funky ritem umetelno prepletajo s finimi plastmi klaviatur, katero v neko nenavadno dimenzijo ponese skromiran refren, namerno odpet skozi poseben efekt. Ianov kitarski rifing podkrepljen z obešanji na tremolu prekinja Sadlerjev posmehljiv vokal, ki orisuje lirično sliko duhovno razvrednotene družbe, ki čaka na končno katarzo. Po nenadnem izteku sledi nič manj zabavni "Slow Motion", ki je skoraj popoln pop rock, katerega odlikuje visoka melodika, enostaven refren, tako rekoč disko ritem in obširno mešanje vseh treh elektronskih klaviatur. Slednje v ozadju podkrepi še nekaj kvalitetnih kitarskih pasaž. Sveta preproščina, katero pa uspejo z inteligentnim pristopom preobleči v sila prikupno stvaritev. Hard rockerski rifing, pompozen vokal in funky ritem sta glavni odliki ultra melodične "You're Not Alone", še eno kreacijo, ki uspešno plove med progresivo, pompom in pop rockom. Za to se ima zahvaliti predvsem izjemni nepredvidljivosti, ki jo vnašajo posamezni inštrumentalni deli (izstopa zanimiva interakcija med bobni in moogom). "You're Not Alone" se je skozi leta uveljavila kot stalnica njihovih koncertov saj v drugem delu vsebuje stopnjujočo sekcijo, ko med glavnim refrenom nastopi idealen trenutek, da zraven sodeluje tudi publika. "Take It Or Leave It" je še ena ultra melodična poslastica s katerimi Saga z lahkoto osvojijo srca vseh ljubiteljev pompoznosti. Poleg okusnega refrena vsebuje tudi zanimivo sekcijo, kjer se stvari malce "zakomplicirajo" s kitarsko solažo, umazanim rifingom in naelektrenimi zvoki sinthov. Z "Images (Chapter I)", ki je lirična ponazoritev Einsteinovega razočaranja nad svetom, ki je zapadel v brezobzirno oboroževalno tekmo, prvič nekoliko umirijo energičen tempo albuma. Z uvodnim melanholičnim uvodom na klavirju, katerega nasledijo sinthi, akustična kitara in otožen vokal, prvič izraziteje pokažejo svoje simfo progresivne korenine. Mirnemu uvodu sledi odličen ambientalen prehod, kjer zadonijo sinthi in vpade kitarski rifing. Brez dvoma eksperimentalni vrhunec albuma. Na imenitnem, melodično udarnem "Hot To Cold" lahko vidimo lep primer zasnove zgodnjega neo proga, kjer se elementi pop rocka in progresive še enkrat udarijo za premoč. Enostavna zasnova z melodičnim refrenom vsebuje zanimive pasaže na kitari in bogate teksture klaviatur, ki ves čas plešejo po preprostem, a utečenem ritmu. Od vseh potencialnih hitov na albumu bi ga izbral kot idealnega kandidata za radijsko predvajanje. Zaključni "Mouse In A Maze", je pompozni vrhunec albuma in morda celo najbolj zanimivo delo na njem. Napol shizoidna, napol šegava stvaritev z izjemnim, nekoliko mračnim vzdušjem, ko si lahko poslušalec ustvari povsem kontrastne slike njenega liričnega sporočila; lahko si predstavlja človeka, ki ne more pobegniti pred svojo usodo ali pa laboratorijsko miško, kako neuspešno teka za sirčkom, ki se nahaja na koncu labirinta medtem, ko se ji posmehujejo zlobni znanstveniki. Mračno futuristično vzdušje ustvarja predvsem mešanje naostrenega rifinga, dramatičnega vokala in vesoljskih zvokov sinthesizerjev. Tisto, kar ji daje pridih cinične burleske sta refren s sarkastičnim vokalom in razvejan ritem, kjer smo prvič na albumu priča izrazitejšim prehodom bobnarja Negusa. Medtem stopnjujoč, dramatično naraščajoč ritem na sinthih vleče na glasbo iz kakšnega futurističnega filma.

"Images At Twilight" je majhen, a pomemben korak naprej v glasbenem razvoju te unikatne skupine, ki ni imela nikoli ambicij, da bi se vpisala med velika imena simfoničnega prog rocka temveč je raje skovala svoj lasten izraz, ki je črpal najboljše ideje tako iz sveta progresive kot popa. Čeprav na njem ni kakšnih izrazitih favoritov pa so si vsa dela na svoj način enakovredna med seboj. Album bo tako kot večina njihovih albumov stežka navdušil kakšne z razvejanimi ritmi in kompleksnimi sekcijami obsedene progresivne puriste zato pa toliko bolj vse glasbene sladokuce, ki cenijo melodičen in udaren art rock, ki daje prednost duhovitim eksperimentom pred lovu za radijskimi hiti. Po mojem mnenju gre za klasiko žanra, ki še danes uspešno prestane test časa in zveni enako sveže kot je ob izidu, čeprav bodo Saga z naslednjim albumom naredili še en pomemben korak več pri nadgradnji dramatične intenzivnosti svojega zvoka in tradicionalnih duhovičenj ob katerih kobilice rade zastrižejo s tipalkami. Zelo težko bi izbral njihov najboljši album vendar, če bi že moral izbrati tistega najljubšega, bi bil glavni kandidat prav "Images At Twilight".