Zagrebško-Virovitiška naveza, se vrača na prizorišče po treh letih s svojim sedmim studijskim albumom "Ima li budnih?" (v slovenskem prevodu: "Ali je kdo buden?"). Da razčistimo takoj. Vatra so izkušena skupina, ki je aktivna od srede devetdesetih, skozi vsak studijski album, pa je naredila nov razvojni korak artističnega zorenja naprej.
"Sputnik", predhodni album, je prinesel premik na nov zrelostni nivo. Čeprav je album še poln energičnega Vatrinega "rock O`strela", se lahko že pohvali z najbolj izpiljeno produkcijo v karieri skupine, kot tudi aranžmaji, ki nakazujejo na zrelostne premike, ki jih prinesejo leta in pridobljene izkušnje. Seveda ta album še vedno ne skriva globokega spogledovanja skupine z žurerstvom. Vatra so z njim ciljali na uspeh, na osvojitev širše baze poslušalcev na Hrvaškem. Rekli boste: "Strašna ugotovitev", mar ne? To namreč skušajo storiti že od pamtiveka. Pa vseeno. "Sputnik" je nosil daleč največji potencial, da skupina le nekako preraste zakleto obsodbo na status "malega vaškega bendiča" iz Virovitice (čeprav je že lep sveženj let "preseljen" v Zagreb). Vendar očitno to pot ni šlo.
Novi album je presenečenje. Vatra so se na njem zazrli vase. Očitno jim je dovolj iskanja hitov. Rekli so si, da bodo naredili eklektičen album. In "Ima Li budnih?" je pomik v art rock. Odličen album, kjer je producentska naveza Jura Ferina in Pavle Miholjević, zadržana s prejšnjega albuma "Sputnik" in polno kapitalizirana v novi sferi aranžiranja.
Mala sabotaža skupine, ki je nis(m)o pričakovali! Ni nujno, da v dejanjih vsak zavije v tisto smer, ki jo je predhodno napovedal z danim smerokazom. "Ima li budnih?" poseduje mračno, a senzitivno in koprneče vzdušje, niti ena skladba ne deluje navihano, ne poskakuje v ritmu rock n` rolla, skupina je to pot stavila absolutno vse adute na karto atmosfere. In v tej misiji je polno uspela. Produkcija deluje organsko, polno in zato glasba v smislu sporočilnosti izjemno resnično. Predvsem je jasno izpostavljen kontrast topline nizkih tonov, ki pravzaprav postavljajo ogrodje tudi zvočnemu zidu, v katerega so umeščeni razpršeno zveneči organski akordi, zelo pomembno pa so preprosti motivi klaviatur, ki črpajo navdih iz zvokov sintetizatorjev, kot so jih nekdaj uporabljali post punkerji in to veljat tudi za nekatere skupine iz območja ranjke Juge, kot so zasedbe tretjega Reškega vala ali EKV. Aranžiranje klaviatur v novo najdeni viziji učinkujejo precej bolj stvarno in prevzemajo pravi primat v kreiranju mračnega vzdušja.
Skupina je tokrat mojstrsko poskrbela za stopnjevito nadgradnjo razpoloženj med samim razvojem skladb. Gre za kratke premetene trike minimalizmov, na katere pa se vzdušje v takšnem okolju alternativnega rocka občutljivo odzove in pod vodstvom teh minimalnih "korekcij", razvija v novo razpoloženje. Refreni prevzemajo primat v skladbah, saj posedujejo vselej svečan melanholični napev z zapeljivo melodijo, kjer vokal Ivana Dečaka tudi po emotivni plati doprinese pomembno težo h kreaciji vrhuncev skladb. Skladbe tako nosijo jasen kontrast v šokantnem obratu vzdušja po prehodu kitice v refren. V takšni maniri si denimo jasno sledita Kamikaze in za njo Limunova kora. Artistično zorenje skupine posebej slikovito ponazarja Plima adreanlina, kjer skupina gradi na preprosti, a učinkujoči motivski kombinaciji vzorca sintetizatorja in melodije piana. Elementarni pristop, brez kompliciranja, vanj pa se okusno vkleše duet pevca skupine Vatra Ivana Dečaka z legendarnim Damirjem Urbanom (Urban & 4, ex-Laufer)! Zvočna krajina trikov minimalizma ubranega sintetizatorskega vzorčenja v kontrastno izpostavljenem objemu toplega ritmičnega post punkovskega ogrodja posebej intenzivno udari v zaključni Tremolo, ki je bila izdana tudi kot single.
Skladba, ki je najmočnejša na album, pa je nedvomno Mašine. Ne glede na "ognjeno" ime skupine, je energija albuma silno mrzla, ledena, temačna, v skladbi Mašine pa se ta mraz posebej intenzivno zaje v kosti poslušalca. Prav skladba Mašine uspe v kombinaciji uporniških verzov, ki z močno impresijo slikajo stanje "razčlovečenja" družbe v sedanjosti, ko se dejansko spreminjamo v stroje (z baterijskim rokom trajanja), po "nevidnem" navodilu prostozidarskih krvnikov (poanta film "Matrica" je lepa vzporednica). Prav tu posebej odlično godi omenjeno stopnjevanje vzdušja, ki temelji na pretanjeno ubranem nalaganju kratkih, a jedrnatih zvočnih vzorcev. Skladba dosega vrhunec prav v instrumentalnem izhodu, kjer se zvočni sliki ozadja vsadi "tuleči" vzorec, ki v svoji srhljivosti spominja na popačeno tuljenje vetra. Ali na fiktivno oglašanje strojev, prepustite se, naj vas vodi domišljija. Skladba Mašine je trenutek albuma ob katerem bo tud vam zaledenela kri v ožilju!
Glasbena usmeritev nove vizije se je izplačala. Vatra črpajo navdih art inteligence post punka osemdesetih, preoblečeno v modne - trendovske domete današnje produkcije alternativnega rocka (U2, Coldplay, Snow Patrol,...). Ne iščejo hita. Iščejo eklektičnost. In prav to je prava pot do uspeha. "Ima li budnih?" je senzitiven in globoko čuteč art alter rock album, brez kančka pretencioznosti. Z njim je skupina vstopila na novo pot tranzicije glasbenega ustvarjanja. Ubrana vizija ponuja skupini v prihodnje mnogo iztočnic, za razvoj artizma tako, da ji v nobenem trenutku ne bo treba žrtvovala niti kančka sebi lasnega izrazoslovja. Prej obratno. Lahko se kvečjemu poglablja, nadgrajuje in bogati. Bogati v svoji značilni artistični drži. Vatra v razvojnem smislu ob izdaji albuma "Ima li budnih?" definitivno še niso rekli zadnje besede.
na vrh