Sammy Hagar je možakar, ki je kot adolescent preživel marsikaj grenkega in trdega. Je upornik z razlogom, ki je izpolnitev sanj videl v glasbi in temu sledi od mladih let. Lahko rečemo, da je zaslužen lastnik bleščeče kariere. Danes je pri svojih triinšestdesetih še vedno izredno luciden in pevsko prodoren. Ljudje, ki v življenju dosežejo slavo in bogastvo pogosto pridigajo drugim. Hagar je navkljub desetinam milijonov dolarjev, ki jih je zaslužil z glasbo in svojimi podjetji, človek, ki je tak, kakršen je bil. Normalen, če lahko uporabim ta relativni izraz.
Minuciozni in glasbi popolnoma predani Joe Satriani skrbi za melodije, mogočne kitare in stilske okraske v podobi solističnih vložkov. Tako kot na prvencu je tudi tokrat njegova virtuoznost v drugem planu, saj so Chickenfoot zavestno in prvenstveno band. Tehnično izpopolnjenost tako Satriani, kot ostali člani predstavljajo drugje. Hagarjev soborec Michael Anthony je gotovo med boljšimi rockovskimi basisti, kar jih je dala Severna Amerika. Nepretenciozen, udaren, z notno gostoto ravno na pravih mestih je tudi nepogrešjliv spremljevalni prvi tenor. Bobnar Chad Smith je kljukec, ki ima redno zaposlitev za nedoločen čas pri Red Hot Chili Peppers, za drugo ploščo Chickenfoot je še ugrabil dovolj časa, da je opravil studijsko delo, za turnejo pa bo zmanjkalo časa. Nadomestil ga je Kenny Aronoff, studijski in koncertni veteran, čigar delovna knjižica vsebuje imena delodajalcev kot so John Fogerty, Bob Seger, Elton John, Vasco Rossi, John Mellencamp in mnoge druge.
Prodajo danes zagotavljajo posebni marketinški pristopi, za oboževalce so poskrbeli z ovitkom v 3D tehnologiji, prvenec pa je bil občutljiv na dotik. In tako bomo videli, kakšen bo tretji album, ki bo najbrž nosil naslov 9 ali morda 21?
Chickenfoot III nosi malo temnejši zvok od prvenca, vendar je celotna slika prepričljiva. Nizkotonski spekter tvori kompaktno bazo, ki je potrebna za melodično nadstavbo. Lahko rečem, da Sammy Hagar poje, kot v najboljših časih pri Van Halen. Navkljub letom je na mestu vprašanje, če morda ni ravno zdaj v najboljših pevskih letih. Na prvi pogled deluje projekt Chickenfoot kot velika zabava. A v nekaterih skladbah so besedila na moč resna. Odražajo trenutno stanje moderne Amerike, seveda je podobno tudi drugod po svetu. V Three And a Half Letters opisujejo življenja ljudi, ki jim je kriza pobrala vse, katerih minulo delo in pretekle zasluge so se razblinile v nič, najhuje pa je, da si ne morejo pomagati. Lahko bi pomagal kdo od Chickenfoot, upam, da od časa do časa kaj namenijo za dobrodelne namene.
Chickenfoot 3 je album, ki je mnogo bolj melodično naravnan kot prvenec. Morda bo za kakšnega pravovernega oboževalca celo preveč pop. Poleg lažjih melodij pa še vedno slišimo starorockovske vzgibe. Moški hard rock prezentirajo v Last Temptation, Up Next in Big Foot , pop vzgibe pa v Alright Alright in Different Devil. Sammy Hagar je v skladbi Come Closer opisal izkušnjo zrelega moža, ki preživlja zakonsko krizo. Ko je poizkusil že vse, česar se je spomnil in za kar je mislil, da bo delovalo, se je na koncu preprosto odločil za najbolj naravno potezo. Gospo je potegnil k sebi in ji zašepetal v uho.... No, nekaj so besedila, drugo pa realnost.
Gostobesedni Hagar, norčavi Smith, realni Satriani ter navihani Anthony so zmes, ki deluje. Če je prvenec upravičil naziva superskupina, ga druga plošča Chickenfoot III potrjuje in kaže na razvoj. Glasbenih idej ne zmanjka, Chickenfoot 3 je zelo dober, marsikatera statusno podobna skupina ni zmogla niti približno tako sposobnega nadaljevanja. Glavno pa je, da štirje velikani svojih inštrumentov ne rinejo v ospredje, ko in če je priložnost za to. Veliko več jim pomenijo skladbe, ki so postavljene na prvo mesto. Chickenfoot pri tem ne pogorijo, nasprotno, celo spodbujajo drug drugega v iskanje glasbene oblike, ki je prepričala in osvojila najhujše skeptike. Prav ta neobremenjenost in lahkotnost je tudi glavna odlika albuma Chickenfoot III.
na vrh