The Hoax Program je odličen bend iz Ajdovščine, pravzaprav vse kar je ostalo od bivših Low Punch. Za obilno dozo hrumenja je kvintet izkušenih glasbenikov, ki so prevalili kar lepo kilometrino v peteklih dejanjih glasbenega udejstvovanja, tako postregel nedavna izdani prvenmec "II".
V svoji glasbeni špuri razvijajoThe Hoax Program noro zunanjost, ki je kulminacija fuziranja bazičnih zasnov najbolj umazanega rock n' rolla, ob čemur boste naostrili ušesa ljubitelji Motorhead, stonerskega zadetkarstva,v tem so možna zbližanja v stoner dovtipih z odličnimi Američani Clutch, kot tudi občasno neusmiljenega cvrtja na pristnem starošolskem N.Y. hard core pladnju. Preko je položen neznosno vreščav ("neznosno" je za to usmeritev zahtevan atribut in dobrodošlo odkritje skupine) punk noiserski vokal, ki bi v svoji prvinskosti lahko na drugi strani iste zgodbe zasedal vlogo tudi v kakšnem prazgodovinskem albumu stvarnikov nemškega tevtonskega thrasha Destruction. Glasbeni posebnež je torej rojen. Že otvoritev albuma z Devil Is My Friend povzame glavnino vsebine, opisane v prejšnjih stavkih. Zadetkarska rock n' roll obarvanost v celokupnih občutjih in zunanjem seštevku kreacije vzdušja, lahko spajdaši z likom tega albuma celo bolj zahtevne gurmane, ki denimo radi prisluhnejo tudi Voivod. A pozor. Tu ne gre iskati Einsteina. Ostanimo torej na bazični platformi potence rock n' rolla.
Hrumenja in brnenja je vsega 28. minut v enajstih skladbah, a to ne pomeni, da iz ringa po poslušanju albuma ne boste izstopili premočeni, pošteno popraskani, ob tem pa zelo verjetno željni prve pomoči pri najbližjem otorinolaringologu. Nobene filozofije, nobenega razmišljanja, le goli slečeni neusmiljeni umazani rock n' roll drive, ki udarja z direktnimi krošeji naravnost v čelo blesavo! Fantje dokazujejo, da jim je povsem jasna esenca najbolj prvinskega učinkovanja rock n' rolla in zato znajo prepričljiv o pobezati v srčiko njegovega bistva, ter iztržiti iz magične karte "rocka" izrazni optimum. Navitega, distorzirano popačenega, okovanega na nevarno kotalečem podvozju bobnarskega topotanja.
Neustavljivo besnilo se v verzih dotika seveda tegob malega človeka nad krivicami s katerimi se sooča večina, da bi zadovoljila riti skope (a z "legalnimi dekreti" dobro varovane) manjšine, ki jih prepričuje da je to dobro (tako za prve kot za druge). Do kdaj še bomo to prenašali?
Solaže so odstranjene. Vseeno pa so prehodni deli vseskozi pazljivo opremljeni z dodatnimi kitarskimi pasažami, kar vnaša potrebno mero dinamike. Define The Routine je tipični primer, kjer kitara premišljeno prevetri prazno polje, ki se poraja med nabritim vpitjem in kotaljenjem bobnov. Seveda za osnovno razburkanost izraza The Hoax Program skrbi izjemna hrupnost iz katere je mogoče hipoma izluščiti pristnost in neverjetno avtentično vživetost brez kančka potvarjanja osebnih karakternih izkaznic tega izjemno zanimivega kvinteta.
Skupina z otipljivo esenco lastne avtorske pridige, ki v kratkih 28. minutah servira veliko! V špuri, ki jo gojijo The Hoax Program, v minimalizmu in trivialno stoječi definiciji bazičnosti rock n' rolla, servirajo na moč iskrivo raznoliko kopico vodilnih kitarskih fraz v skladbah, zato je vsaka misel na "copy-paiste" sindrom albuma, povsem odvečna in zategadelj jalova! Za vse, ki se pajdašite s pristno, neskončno arogantno drugačnostjo v rock n' rollu, je spoznanje z glasbo The Hoax Program obvezno čtivo. Še lepše spoznanje ob vsem tem pa je dejstvo, da to počnejo tako slikovito in pristno prav Slovenci! Iskrena zahvala gre to pot tudi založbi Radia Študent, ki s svojo založniško dejavnostjo omogoča, da se s takšno elementarno rušilnostjo rocka spoprime tudi širša (mnogokrat v glasbenem smislu povsem gola in neozaveščena) slovenska raja!
na vrh