Aranis: II

Zasedba Aranis iz Belgije je skupina sedmih mladih glasbenikov, ki je šele začela glasbeno pot, a se je v kratkem času že uveljavila. Zasluge za to lahko pripišemo predvsem neutrudnim živim nastopom v Belgiji, kjer jih dostikrat uvrščajo med klasično glasbo. In zakaj jih ne bi. Zasedba je sestavljena iz samih klasičnih glasbenikov in instrumentov. A to ni vse. Aranis niso le klasična zasedba, ki je v rock glasbo zašla zgolj po naključju. V melodije vpletajo vsevrstne vplive, od avantgarde, folka in tudi rocka.

Aranis bi preprosto lahko opisal kot komorna klasična glasba z rockerskimi vzgibi. Za edine prave rockerske vzgibe poskrbi le kitarist, ki od časa do časa zaigra kakšne bolj rockerske akorde in igra tudi bolj dinamično kot je to v navadi za klasiko. Prav tako je razlika napram klasiki v tem, da igra na akustično in ne klasično kitaro. Morda bi lahko rekli, da tudi kontrabasist poskrbi za kakšen rockerski element, podobno kot pri zasedbi Apocaliptica.

Primerjave z Univers Zero so kar na mestu. Lahko bi nekako rekel, da so Aranis mešanica tistega starega mračnjaškega zvoka in novega veselega pri Univers Zero. Smešno pa je to, da Aranis do pred kratkim še sploh niso slišali za slavnejše Belgijce. To le priča o naključnem sočasnem razvoju obeh skupin. Aranis nočejo poslušalca na vsak način prestrašiti, kot se to včasih zdi pri Univers Zero (in ravno zaradi tega jih imam tako rad!), v glasbo vpletajo vso paleto človeških občutkov in jih skozi neverjetno dodelano glasbo pripeljejo v ušesa poslušalcev.

Pri Aranis imam občutek kot da bi jih poslušal od otroštva, vsak dan v življenju. Zdi se kot da bi bila glasba del mene. Že ko sem jih slišal prvič, so se mi zdeli tako znani, kot da bi jih že neštetokrat slišal. Takšnih izkušenj je v življenju malo, zato je treba tiste, ki so, še toliko bolj ceniti. Že od prve minute njihovega koncerta na Portugalskem so me transportirali v čisto nek nov svet – v svet realističnih pravljic, kjer se tema meša z dobrim, kjer ne manjka humorja in žalosti. V glasbi je vsega na obilo, vsi občutki, ki bi jih človek v glasbi rad slišal.

Kontrabasist ima včasih takšne linije kot da bi igral metal. Apocaliptica eat your heart out! To je prava stvar. Zna zveneti zelo težko kot tudi izjemno prefinjeno. On je tudi odgovoren za večino kompozicij in aranžamajev. A kot večina dobrih sodobnih skladateljev, Joris ne želi veliko pozornosti. V glavnem soliranje prepusti ostalim članom, vendar pa je ne glede na to vedno opazen. Njegove linije so imenitne, od čisto preprostih do neverjetno kompleksnih. Zasedbo dopolnjujejo še dve violinistki, ki se izmenjujeta v vlogi solistk in odigrata tudi par lepih duelov (kot kitarski dueli pri Iron Maiden). Potem je tukaj še harmonika, ki jo v zadnjem času v avantgardni glasbi veliko srečujem in sem jo tudi vzljubil, potem, ko sem jo dolgo časa odklanjal zaradi narodno-zabavne glasbe. Harmonika ima tukaj podoben učinek kot harmonij pri Univers Zero – ustvarja namreč odlične atmosfere. Tu in tam pa je uporabljena tudi kot solistični instrument. V zasedbi je tudi flavtistka Jana Arns, ki igra z neverjetno prefinjenostjo. Njene melodije so čutne in nežne, prav tako kot Jana sama. Ne manka tudi klavir, ki morda ni tako zelo prisoten kot bi si želeli ljubitelji klaviatur, a ko je zraven, vedno poskrbi za lep glasbeni doprinos. Za konec pa še edini rocker, dolgolasi kitarist, v katerem pa je vseeno več klasičnega kitarista kot rockerja.

Vedno, ko si dam zgoščenko ponovno v predvajalnik, se vprašam zakaj sem tako dolgo čakal. Album, ki ustvari tako posebno ozračje si zasluži veliko pozornosti in ljubezni. Glasba je plod velike ljubezni do glasbe in zato je tudi rezultat čista perfekcija. Aranis II je album skupine, ki ve kaj počne. Skladbe so izredno dovršeno dodelane do čiste glasbene perfekcije. Glasba je takšna, da se vame zlije kot da bi bila del mene. Aranis morda ne bodo segli v globino duše vsakega ljubitelja rock glasbe, saj bi, roko na srce, njihovo glasbo težko umestil med rock, a kdor jim bo dal priložnost, bo bogato nagrajen z glasbo, ki je tehnično popolnoma izpiljena, a še vedno ima veliko duše.