Čas noro leti. Bilo je leto 2013, ko se je skotil studijski prvenec zasedbe Deck Janiels z naslovom »On the Rocks«, že je tu njegov studijski naslednik »II«. Kvintet, ki je raztresen na relaciji med Kamnikom in Litijo ter vse vmes in se počasi bliža prvim desetim letom delovanja, ostaja tudi z albumom »II.« še naprej zvest klasični gravuri oziroma tradiciji rock'n'rolla, recimo kar elementarnemu izročilu hard rocka.
Deset novih skladb je prežetih z adrenalinskim sunkom neukročenega stampeda, ki ga seje potenca žrebcev željnih dokazovanja! Le ti so si za osnovne vzornike vzeli AC/DC. Ker kakšnih posebnih odklonov od te špure na albumu ni, je moč iskati vzporednice še recimo v avstralskih Rose Tattoo ali/in ameriških AC/DC »posnemovalcih« Rhino Bucket. Vsekakor je treba nujno navreči še ugotovitev, da je na rep albuma dodana razvratna Psycho Bitch! Gre za »požrešno« in nenasitno punco, nepovratno navlečeno na visoke deleže moškega testosterona v zraku, skozi katero veji v aranžiranju nesmrtni duh Lemmyja Kilmistra ter njegove nepozabne Motörhead bande, pa tudi koprena punkovske arogance!
Okej! Ne glede na to, da Deck Janiels ne prinašajo na prizorišče glasbene revolucije, pristopajo do kreacije in interpretacije avtorskega materiala strastno, srčno, izjemno zavzeto in kljubovalno. Album »II.« predstavlja skupino, ki je glede na studijski prvenec še zrelejša, v viziji še bolj koherentna ter notranje poenotena. Tako učinkuje tudi 10. penetrativnih rock'n'roll rušilcev, ki v aranžmajih v celoti delujejo še bolj prepričljivo v primerjavi s sicer nadvse smelo zastavljenim materialom na prvencu »On the Rocks«. Deck Janiels skladajo preprosto. Do zadeve pristopajo elementarno. Vse se zgradi na kitarskem riffu, ki seveda dolguje za navdih kar lep sveženj rund piva Angusu Youngu. V svojem “revitalizmu« omenjenih velikanov rock obrti so šli Deck Janiels celo tako daleč, da lahko v njihovem zavzetem embalažiranju in recikliranju Angus Young riffovske tradicije na tem mestu zapišem, da so Deck Janiels ustvarili 10. najboljših skladb, ki jih AC/DC nikdar niso uspeli posneti.
Preprosto, elementarno, s surovo in slečeno rockovsko energijo, ki v pristnosti prevzema hipoma. Brez kompliciranja in »mencanja«, vključno z »mid-eight« pasažami. Na kitarske fraze se veže hripav, v višje lege uperjen vokal Tineta, ki po slogu in barvi dodatno vzbuja asociacije o AC/DC. Pevec poseduje v rokavu tudi zmagoviti poker asov, saj se zelo dobro znajde v metriki, ko polaga besede v verze in jih kuje v melodijo petja. Niti na eni točki ni občutka, da bi Deck Janiels slučajno nerodno rokovali z angleščino. To vrlino so fantje osvojili z veliko odliko. In to je tudi eden pomembnih adutov, ki ustvarja veliko energetsko pretočnost ter kreacijo prave rockovske voltaže, ki jo bljuje album »II.« od prve do zadnje minute. Tematika je jasna. Ženske, razvrat, jekleni konjički! Natanko to kar išče in zahteva prava rock'n'roll zabava!
Deck Janiels si s svojim novim albumom učinkovito utrjujejo pozicijo na slovenskem glasbenem zemljevidu, pa tudi na zemljevidu srednje Evrope. Skladbe albuma »II.« se obvezno posluša v živo. »II.« dokazuje, da je bend v studiu dosegel izredno koherenco in notranjo idejno usklajenost. Kompozicije konkretno grabijo v visoko oktanskem izgorevanju. Album zaigran s trdimi in debelimi jajci. Srčno, porogljivo, pankrtsko in s pravšnjo dozo odlične rock'n'roll zajebancije.
na vrh