No in tu je nova super power metal zasedba. Tevtonsko nemškega porekla! Gradijo jo glasbeniki ki so pravzaprav krivci za oblikovanje evropskega power metala. Prekaljeni mački, ki izvirajo med drugim tudi iz zasedbe "Keeper era Helloween". To sta Kai Hansen in Michael Kiske, kar je pravzaprav njuno prvo sodelovanje znotraj prave skupine, potem ko sta se razšla v drugi polovici osemdesetih (Hansen je konec osemdesetih ustanovil Gamma Ray)! Preostanek ekipe ni nič manj zanimiv. Ritem sekcija prihaja iz verjetno najtrše hard rock zasedbe, ki je kdajkoli nastala na tleh Nemčije - Pink Cream 69! Ameriški basist Dennis Ward, ki je hkrati producent tega EPja ter bobnar Kosta Zafiriou, sicer menedžer skupne Helloween. To, da Michael Kiske in Michael Weikath že vrsto let ne komunicirata, torej ne vpliva povezovanja drugih glasbenikov z Michaelom Kiskejem, ki so tako ali drugače tesno povezani z današnjimi Helloween. Peti glasbenik, pa je imenitni švicarski kitarist Mandy Meyer, mož ki se je v preteklosti kalil znotraj švicarskih hard rock herojev Krokus in Gotthard, najbolj pa se je vtisnil v pečat, kot kitarist skupine Asia na albumu "Astra" (1985). Skupina je bila ustanovljena že leta 2009 kot kvartet, v lanskem letu pa je sprejela v svoje vrste še Kaia Hansena in prerasla v kvintet. Meyer-Hansen, sanjska kitarska kombinacija torej.
Kar prinaša ta plošček je dokaj pričakovana reč. Prva predstavitvena skladba je naslovljena kar z Unisonic. Po skupini torej. V njem skupina predstavi korenine na katerih so rasli njeni glasbeniki. V kitici ne moremo mimo primerjav z Deep Purple. Občasni način jemanja verzov, kot tudi verzi sami, ne skrivajo naslanjanja na verze kitic skladb Stormbringer in Speed King. Prehodni del se nato razvija v pravi maniri melodiciranja po vzoru klasičnih Helloween, kot tudi Gamma Ray, dokler ne nastopi preprost, a antemsko prevzetni refren! Souls Alive sledi podobnemu razvoju dogodkov, le da je odrešen asociacij z Deep Purple, refren pa bo všeč zlasti vsem ljubiteljem Gamma Ray, Avantasia in Edguy, slednjima dvema seveda zlati zahvaljujoč podobnosti Kiskejevega vokala s tistim Tobiasa Sammeta (Edguy).
Skladbe so sočno zabeljene z odličnimi solažami, Mayer in Hansen pa se podata seveda tudi v stopnjevanje atmosferičnosti, ko nadgradita riffe z značilnimi karakteristikami nemškega power metala, česar ne skrivajo okrasne harmonijah v tercah, ki so "naložene" nad riffe. Kar se produkcije tiče lahko ocenimo le skladbi Souls Alive In Unisonic, saj sta skladbi My Sanctuary in I Want Out (priredba Helloween) koncertni verziji. Če imaš v ekipi Dennisa Warda, ni skrbi. Zvok je navito živ, tipično "Wardovski", predvsem pa bistvo vse poante izpostavljena bas noga, ki trga enakovredno z razbeljeno tevtonsko karakteristiko obeh kitar. Je pa dodani I Want Out dober indikator o stanju vokala Michaela Kiskeja. Mož se drži dobro tudi v najvišjih legah. Kot v osemdesetih.
Unisonic so skupina, ki v današnjem času zapolnjuje poanto Helloween iz "Keeper ere". Seveda daleč od tega da bi bili to isti skupini, vendar pa imajo Unisonic s Kiskejem in Hansenom v postavi, sedaj tudi vso legitimno pravico, da v živo izvajajo prve tri Helloween albume. To je dobrodošel obliž na rano za vse tiste, ki danes razočarano čakajo na to, da bi se Helloween nemara prebudili iz ustvarjalne in koncertne apatije. Seveda je je še kanček prezgodaj, da bi ustvarjali celotno sliko, le na podlagi treh avtorskih skladb EPja, je pa vseeno "Ignition" dober indikator za tisto kar nas čaka marca 2012. To pa je studijski prvenec skupine.
na vrh