Nespodobni naslov drugega albuma britanskih progresivno rockovskih veljakov Caravan, kateri so se že s svojim kultnim psihadelično rockovskim prvencem uveljavili kot ena izmed vodilnih skupin t.i. Canterbury scene, je bil povsem v skladu z njihovim zaščitnim pobalinskim humorjem, znotraj katerega ni manjkalo raznovrstnih, izjemno sočnih seksualnih aluzij. Sram ga bodi tistega, ki bi si ob tem o Caravan mislil kaj slabega, saj so bili vsi člani skupine od nekdaj pristni angleški džentlemeni, ki za nobeno ceno niso izpustili opoldanskega čaja z mlekom in keksi ter zalivanja petunij. Od časa do časa pa so se v svojih besedilih radi pošalili na račun pregovorne angleške zapetosti in stranpoti družbene ureditve njenega veličanstva kot tudi iz zakrivljene palice njegove eminence, Canterburyskega nadškofa.
Ta angleška sarkastična krepostnost se je krepko poznala tudi v njihovi glasbi. Le stežka boste po vzdušju našli bolj reprezentativno angleško skupino kot so bili ti večni zabavljači Canterbury scene. Od izida njihovega prvenca do tega albuma je minilo leto dni. Caravan so v tem času naredili velik zvokovni korak naprej. Psihadelično pop rockovska mantranja pod močnim vplivom poznih Beatlov so se na "If I Could Do It All Over Again..." začela podrejati njihovemu unikatnemu, vse bolj prepoznavnemu slogu, za katerega je bila značilna eklektična mešanica elementov simfonike, folka, psihadelike, rocka in jazza.
V nasprotju z večino prog rockovskih vrstnikov Caravan nikoli niso veliko komplicirali ter so posamezne aranžmaje in harmonije vselej vpletali znotraj kompaktnih struktur na podlagi dostopnih melodij. Ti prijazni fantje s priostrenim posluhom za jedko družbeno satiro so znotraj svojega zvočnega izrazoslovja vedno negovali nežne vokalne harmonije za katere sta ponavadi skrbela duhoviti kitarist Pye Hastings in pronicljivi basist Richard Sinclair. Njune vokalno-inštrumentalne spretnosti so bile umetelno podložene na topel zvok hammond orgel Richardovega bratranca, klaviaturista Davida Sinclaira ter izrazito jazzovske manire v izvedbi bobnarja Richarda Coughlana.
Caravan s svojo duhovito fuzijo psihadeličnega rocka, simfonike in jazza skozi album posrečeno ustvarjajo številna pastoralna vzdušja, katera odlično sovpadajo z živo-zeleno naslovnico na katerem se člani skupine igrajo ekološki krožek. Posamezne kompozicije se ponašajo s pobalinskimi naslovi in še bolj pobalinskimi besedili, začenši s hudomušno naslovno skladbo. Preproste pop rockovske melodije nadgradijo z igrivimi pasažami hammondk in izrazito odebeljenimi bas linijami, znotraj katerih vpletejo norčave vokalne harmonije. Med njimi kot ponavadi izstopa Pyeov tenor.
Znotraj epske suite iz dveh delov, "And I Wish I Were Stoned" in "Don't Worry", se na prefinjen način ponorčujejo iz zavožene hipijevske scene, katere bistvo je skupina njihovega intelekta uspela hitro spregledati.Uvodni, zasanjano-psihadelični del, kjer se na glavnem vokalu izmenjujeta Pye in David, prek toplih zvokov hammondk in raznovrstnih solaž, prevesijo v razposajeno inštrumentalno sekcijo, nakar razigrano situacijo s pomočjo nežnih melodij počasi umirjajo vse do zaključne Coughlanove bobnarske solaže. "As I Feel I Die" se odpre kot zasanjana balada z izrazitim angleškim črnim humorjem, a se sčasoma spremeni v skladbo številnih raznovrstnih vzdušij. Vse skupaj imenitno povezuje Pyeovo melodično petje, medtem ko znotraj inštrumentalnih sekcij ne manjka Davidovih vragolij na hammondkah in Richardovih basističnih improviziranj.
Naslednja epska suita je sestavljena iz štirih različnih delov; balade "With an Ear to the Ground You Can Make It", temperamentne inštrumentalne veselice "Martinian" znotraj katere kar mrgoli raznovrstnih baročnih okraskov in jazzovske ritmike, pastoralnega "Only Cox", kjer kraljujejo zvoki flavte v izvedbi Pyeovega brata Jimmya in zaključnega "Reprise" v katerem se ponovi baladeskni uvodni motiv. Poskočni "Hello, Hello" na katerem vlada Richardov vokal (ta je v primerjavi s Pyeovim angelskim gostolenjem zaznavno bolj raskav) je Caravan klasika na kateri mrgoli številnih pastoralnih motivov na tolkalih in klaviaturah, znotraj osrednje, izjemno spevne melodije. "Asforteri" je kratka folk rockerska zakuska s hipnotičnimi večglasji, katera nastopi pred glavnim dejanjem albuma.
Njegov vrhunec predstavlja zimzelena epska suita "Can't Be Long Now/Francoise/For Richard/Warlock" (z leti se je uveljavila samo pod imenom "For Richard", v čast Richardu Sinclairu, kateri je bil tedaj že nekdanji član). "Can't Be Long" je baladni uvod z močnim pastoralnim ozračjem, katerega ustvarjajo zvoki Jimmyeve flavte in Pyeove zasanjano petje. Temperamentne improvizacije na Richardovemu basu jo prevesijo v razbeljeno inštrumentalno sekcijo "Francoise", kjer inštrumentalni talenti posameznih članov zasijejo z vso močjo. Jimmyev saksofon vnese znotraj solističnih vragolij izjemno močan jazzovski naboj. Ob vsem tem razposajenem fuziranju jazza in rocka se jim posreči ohranjati zavidljivo mero melodičnosti. Ključen del suite predstavlja sekcija "For Richard", kjer nastopi dramatičen preobrat prek žgočega Pyeovega kitarskega rifa, oplemenitenega z debelo plastjo hammondk in agresivnim saksofonom. Zaključna sekcija "Warlock" navdušuje s stopnjevanjem jazz rock fusionističnih pasaž ob ubijalskih bobnarskih prehodih, kar povsem pritiče keltskemu mojstru črne magije. Za zaključek albuma pa se z "Limits", kateri je položen na "Havaji" ritmih ob zvokih flavte, še malo ponorčujejo na lasten račun, ko se zavejo svojih skladateljskih limitov.
"If I Could Do It All Over Again..." je v marsičem postal prototip njihovega zaščitnega zvokovnega stila, katerega bodo v naslednjih letih še izpopolnjevali. Na tem albumu, kateri si je z leti zasluženo prislužil naslov prog rockovske klasike, so prvič začeli prakticirati priljubljeno taktiko združevanja posameznih inštrumentalnih sekcij in motivov v obliki daljših suit in s tem postavili marsikateri standard za kasnejše progresivno rockovske epe. Obenem so tu že izoblikovali svoj značilni slog fuzije pop rockovske preprosti in prog rockovske kompleksnosti, s karakteristično angleško atmosferično zabelo. Skupaj s Soft Machine in Gong, preostalima vodilnima skupinama Canterbury scene, bodo Caravan tudi v naslednjih letih nanizali lepo število progresivno rockovskih klasik.
na vrh