In zakaj za vraga sedaj recenzija Siddhartinega prvenca iz leta 1999 z naslovom "Id", boste nemara vprašali, ob morju vseh aktualnih izdaj? Se ne piše že dovolj o Siddharti? Siddharte ni nikoli dovolj. Sploh, če v slovenskih trgovinah s fonogrami in na njihovih vselej "skrbno" založenih policah že kar lep čas ni bilo na spregled albumov "Id" in "Nord" (2001). Torej super poteza založbe Dallas Records, da odkupi avtorske pravice založbi Multimedia Records in tako spravi k ponatisu obe izdaji najuspešnejše rock skupne vseh časov na Slovenskem. Po zmerni maloprodajni ceni 12,99€ za košček!
Prikladen naslov za definicijo lastnega jaza skupine! Seveda, če ti to uspe upravičiti. Že takoj s prvencem! "Id". Vsega dve črki. Po desetih letih, ki so minila od njene prve izdaje, počasi prerašča v klasiko slovenske rock scene, ki je s svojim rojstvom leta 1999 pretresla prizorišča slovenske mainstream rock glasbe in ga potem za vselej dodobra spremenila! Siddharta so opozorili s svojim studijskim prvencem, da so debitantska skupina, ki ne kaže le izrednega daru in talentov, pač pa tudi visoko letečih ambicij.
Že naslovnica, za katero bi kdo zmotno na prvi pogled pomislil, da je na njej uprizorjen častnik Data, android iz serije filmov "Star Trek: The Next Generation", med kakšnim "Nespodobnim opravilom", da slutiti, da se za njo ne skriva tipičen slovenski stereotip rocka, ki bi se hitro zadovoljil s površnim nažiganjem, razglašenega punk obešenjaštva, ali prisiljenega ugajanja masi mehko nališpanih pesmic, ki bi sodile v obvezen repertoar ozadja napudranih babic med čohanjem pudlja ob nedeljskih večerih, ko se na TV zaslonih prikaže njihov "fejst kavalir" Mario.
"Id" je trenutek za skupino, ki je že kot prvenec definiral edinstveno prepoznavni Siddhartin zvok! To ne velja zgolj za komponistično plat skupine, pač pa za moč skupine v prirojenem posedovanju in obvladovanju občutka za kreiranje razpoloženjskih stanj (atmosfere, vzdušij), ki jih pred Siddharto na domačih tleh ni uspel predstaviti nihče dotlej. Očitno je želja skupine, da igra le rock, prerasla prvotni načrt. Zasedba je zdrav pogled na to, kako bi morala delovati določena glasbena izpoved v rocku, razširila in obogatila z integracijo klaviatur in pihal.
Že v samem začetku je zasedba kljub rani mladosti izražala neko močno izpovedno esenco,samosvojo bit, ob tem pa je znala ceniti svoje delo in temu primerno stremela za tem, da svoje delo čim bolje ščiti, najmanj v smislu, da prepriča poslušalce v to, da je ponosna na lastni material in da ta material nosi neko ceno, ki še zdaleč ni nizka. Zato ne čudi npr. prisotnost tujega producenta Andersa Kallmarka, prisotnost lepega svežnja sponzorjev, ki so podprli izid albuma in ne nazadnje, fantje so že v začetku znali skrbeti za izdelan videz. Ta je pomagal utrjevati in uveljavljati njihovo posebno mesto na rock sceni. Zavedali so se že v začetku,da je vizualizacija pomemben del rock spektakla. S takšnim videzom, kot tudi samo glasbo, so uspeli hoditi po tanki črti, ki je uspevala pridobivati teenagerje na svojo stran, z značajem neškodljivih fantov, pa so znali zlesti pod kožo tudi staršem njihovih prvih podpornikov. Velik pomen pri tem so imela inteligentna besedila v slovenščini in karizmatičen ter ušesom silno prijazen Tomijev vokal.
Če se pomudimo za hip pri Tomiju, je ta na nek način pionirsko izkoristil Slovenščino in dokazal, da je le ta lahko še kako efektivni jezik v rocku. Tako pri Siddharti ni nič čudnega, če se v verze prikradejo besede uličnega slenga, namerno žretje samoglasnikov, kot tudi zvito poenostavljanje verzov, z namenom čim bolj učinkovitega doseganja rime. Vse to v skupnem seštevku omogoča Tomiju lažji razvoj melodije v prepevanju verzov. K temu prištejemo izbiro odbitih, a privlačnih naslovov skladb, kot je Lunanai (kombinacija pričetka enega od verzov "Luna naj..."), inteligentno minimalizacijo izkoristka besed, ki le deluje v prid poudarka posameznih sporočil (sosledja v slogu: "So mi dejali, da sam bom ostal, So mi dejali osamljeni stol,..."). Tudi namerna izbira nekaterih perverznih fraz v verzih (ki sodijo za pivski šank) vpeljuje neko novo kvaliteto v rabo slovenščine znotraj poante rocka, ki nikdar prej ni bila vpeljana na tako sofisticiran, nemoteč in pravzaprav všečen način. Tudi namerno narobno poudarjeno naglaševanje, zaradi doseganja lažje spevnosti in razvoju melodije, je vredno prišteti k temu odstavku.
Nemara so fantje gulili v času "teenagerstva" vodilne albume "grunge" gibanja, a tega ni zaznati v slogu. Na to opominjata v okruških le melanholična atmosfera in melos, na trenutke rockovska neposrednost surovega zvoka, ki v popačenju ne išče ekstremov, pač pa na točki odločitve v osnovi vselej raje prijatelj organskim barvam. Od tod ulitost pihal v skupnem zvoku. Ena od kitar mnogokrat "pobegne" v figuro okraska, ki razgiba osnovno frazo druge kitare (mnogokrat za to uporablja hojo po vah-vah efektu). Pihala dodatno harmonizirajo kitarske fraze ozadja, sooblikujejo drama moment samega melosa melanholičnosti albuma, pravzaprav si albuma "Id" ni mogoče predstavljati brez saksofona (še posebej skladbe kot je Lunanai)!
Otvoritev albuma z markantno Indijo, skladbo, ki se nemara še najbolj vtisne v spomin po odrezavi sporočilnosti uporniškega kljubovanja albuma "Id", nosi v začetku z vso togoto atribute šokantnega prevzemanja pozornosti (pobesnele kitarske fraze podložene s pihali - preverjen zadetek v polno!) in predstavlja že v začetku enega vrhuncev albuma. Indija ne bi bila Indija, če se je v melosu ne bi držala koprena Orienta. Tomi M. ustvarja s popadljivo grlenostjo poseben trenutek celotnega albuma! Siddharta dosegajo v začetku namen! Z Indijo šokirajo poslušalca in ga v hipu prevzamejo na svojo stran!
Potencial kredibilnega doseganja komercialnega uspeha Siddharte že na albumu "Id" nedvoumno kažeta skladbi Pot v X in Lunanai. Slednja je iskriva zmes ska dotika (kitica), s preprosto, a nalezljivo oblikovano melodijo rock refrena, kasneje izdana kot EP, danes pa sodi v železni repertoar odrske pojave skupine. Tudi Pot v X ne zaostaja mnogo v tem. Skladba, ki v kitici z naravnim zvokom, razbremeni "hrumeči" uvod z Indijo in v verzih nekako razloži bit ranljivosti glasbenega umetnika in potrebo po samoohranitvi znotraj uničevalne mašinerije glasbene industrije. Refren je podložen z žmohtnim prepletom izkoristka obeh kitar, ki ustvarjata glavnino zvočne slike ozadja (v to je vključena tudi akustična kitara). Saksofoni sledijo kitarski frazi refrena in tako dvigujejo dinamiko skladbi. Seveda pa je prelepa barva pevca Tomija M. tista, ki ob pevčevi razgibani artikulaciji kreira posebno nalezljiv moment skladbe. Pot v X že s samim naslovom simbolično postavlja vprašanje umetnikov, da sami ne vedo kam se podajajo z "Id".
L.E. je duhovit preklop. Lenobno "zvijanje", kjer si v poigravanju z melodijo izmenjujeta primat "clean" kitara in saksofon, z blago jazz blues kopreno in odbito melodijo verzov. V vzdušju bogata zgibanka kolaža klaviatur in pihal v refrenu, ki magnificira učinek interpretacije vokala v središčni legi. Na tej točki se album umirja.
Tu je norčavo "neumni" Farmer, nafankirana parodija na japija - slovenskega povprečneža, ki skuša na vse pretege z materialom nadvladovati "povprečneže". Na albumu trenutek implantacije slovenstva v največji meri,, ob katerem naostrijo ušesa tudi Leteči potepuhi.
Skladbi Le Mavrica in Črnobelo, sta neposredni rockerski skladbi, s polno mero melodije v refrenih, skupina v obeh ohranja prostor za poudarek čutne plati vodilnega vokala. Skupina s kratkimi in enostavnimi potezami učinkovito ustreže barvitemu prelivu vzdušij na preskoku kitica - refren. Drama atmosfera v srednjem prehodnem delu skladbe Črnobelo, pred zaključnim refrenom, se približa jeznemu režanju otvoritvene Indije. Zaključek skladbe Le Mavrica je eden bolj intenzivnih na albumu "Id". V kategorijo tega tipa skladb lahko prištejemo tudi Nespodobno opravilo.
Naslovna skladba deluje domala najgloblje v sami ekspresiji. V samih sporočilih verzov, je mogoče razbrati njeno mirovniško naravo. Skupina tu naniza najdaljšo skladbo, katere minutaža se obrne v hipu, zahvaljujoč odlični melodiji, ki jo fantje instrumentalno razmahnejo v osrednjem, melodično - vsebinsko najbogatejšem delu. Z besedilom, ki buri domišljijo, je skladba Siddharta eden najmočnejših trenutkov albuma, ki v odličnem aranžmaju izstopa na albumu, podobno kot skladbi jeznorita Indija in rojeni "hitmaker" Lunanai.
Skladba "..." že z naslovom pove (odštevši sporočilnost verzov v njej), da skupina "otipava", kako se obnese njihova glasba v angleškem jeziku. Tu se pokaže nemara kdo je bil "učitelj" Tomiju, v načinu oblikovanja samih verzov, izbire točk v katerih zlasti z rabo samoglasnikov, Tomi vnaša glavnino melodije v linije petja, kot tudi jedrnato možata barva glasu, da bi to lahko bil Eddie Vedder (tu ribarim v kalnem!). Mirni trenutek albuma, ki pa dokazuje, da angleščina težko parira to pot moči slovenskih sporočil. Kljub silno lepi zasnovi globoke pesmi je skladbe "..." manj zanimiv trenutek albuma "Id".
Na tej točki bi album nekako zvodenel v zaključku, k sreči pa je tu duhoviti rocker Stipe. Kratek, jedrnat in našpičen. Zasnovan kot potencialni hit, ki mu to nikdar ni bilo usojeno, odlično reši zaključek albuma, kateri tako kliče kar sam po sebi k ponovnem pritisku na tipko "play".
Siddharta je že s prvencem opozorila na izjemen dar in talent. Moč in pomen "uroka" melodije v biti lastnega izraza je bila fantom takoj jasna. Hkrati so prva slovenska skupina, ki je takoj s prvencem "Id" dokazala, da je mogoče slovenski jezik prikrojiti na moč prijazno in učinkovito optimizirati v izročilu rock glasbe. Melodično dovršeni napevi kitic in refrenov z racionalno zloščenostjo slovenščine in močjo karizme Tomijevega značilnega petja, so glavni faktorji, ki so odstrli pot uspeha, da so Siddhartine skladbe tako "z lahkoto" osvajale množice v Sloveniji. Siddharta je tako z "Id" odstrla nove zastore slovenskemu rocku in je v marsičem v tem oziru pionirski album, prekurzorski album, ki je ob svojem izidu za vselej spremenil podobo slovenske rock glasbe.
Siddharta so se pojavili na prizorišču ob času, ko je Sloveniji manjkala rock skupina, ki bi osvajala množice, a hkrati kredibilno stala s svojo izrazno glasbeno vizijo v opravičevanju komercialnega uspeha (ki je, roko na srce, šele prihajal). Generacije so se zamenjale. Sokoli, Lačni Franz, Vlado Kreslin so se postarali. Spet druge skupine Siddhartine generacije, so metale bolj pesek v oči, kot resno sporočilnost. Tako lahko rečemo, da so Siddharta s svojim prihodom pobrali smetano. Na zdrav in nevsiljiv način. Z albumom izvirnih, izzivalnih, svežih in v sporočilih bogatih pogledov, ki je s svojim rojstvom ponudil na Slovenskem novo zgodbo o uspehu.
na vrh