Vital Remains: Icons of Evil

Po nekaj letih intenzivnega koncertiranja se ameriški death metal prvaki po štirih letih vračajo z naslednico plošče Dechristianize. In kako bi lahko opisali album Icons of Evil? Kar s Dechristianize 2. Ja Icons of Evil je "copy-paste" Dechristianize. Vsi elementi albuma iz leta 2003 so bolj ali manj enaki tudi na Icons of Evil – (pre)dolgi komadi, obrabljeni dvojni vokali, neusmiljeni blast beati in neskončne salve dvojnega basa. Ja vsi klišeji death metala. Kot protiutež pa jim na srečo stoji fantasična solo kitara, z melodičnimi riffi, harmoničnimi pasažami in neoklasičnimi solažami. Če vam je bil torej všeč Dechristianize, vam bo vstal tudi ob Icons of Evil.

Prašičje/kruljaške dolžnosti je na prejšnji plošči, po odslovitvi Thorna zaradi prekomerne zlorabe drog takoj po izidu albuma Dawn of the Apocalypse, prevzel legendarni Glen Benton (Deicide). Pujsek Babe se vrača tudi na plošči Icons of Evil. Benton je, vsaj meni osebno, eden najbolj dolgočasnih death metal vokalistov, naj bo v miks še tako izrazit, vedno mu manjka raznovrstnosti in izpade popolnoma izpran. A vsaj sovpada z ostalimi glasbenimi elementi: mogočno in obilno, a hkrati nezanimivo in brez življenja. Benton zveni kot ostarela ikona death metala, ki je izgubila vso voljo po osvoboditvi človeštva izpod krščanstva. Naj kar na tem mestu nadaljujem z najšibkejšim delom Icons of Evil, patetičnimi besedili. Formula besedil se Vital Remains držijo kot pijanec plota, in ta formula je: piši ena in ista besedila pod drugim naslovom, ki govorijo o ubijanju in mučenju Jezusa, "holokavstu" nad kristjani in seveda velikemu šefu Satanu. Namesto, da bi napisali vsaj kakšen inteligenten argument proti Cerkvi kot taki, raje pišejo zlobna zlobna besedila, ki se jim za vogali verjetno režijo tudi 16 letni metalčki.

Naslednja negativna točka plošče so tipični, zlajnani death metalski bobni, ki sledijo formuli, prehodov, ki se ustavijo za riff, in nato napadejo z neusmiljenimi blast beati in neustavljivim dvojnim basom. Dava Suzukija, ki poleg bobnov odigra še solo kitaro in pripomore še z back vokali, je treba vsekakor pohvaliti, če mu kaj ne manjka je to dovršena tehnika, a to pač ni vse. Bobne precej pokvari tudi Rutanova produkcija, ki je sicer brutalna do konca, a skrajno sterilna in predvidljiva. Činel se skoraj ne sliši, saj jih preglasita snare (vsaj zvok snare bobna je v primerjavi s prejšnjo ploščo močno izboljšan) in bas bobni. Činele pač niso "evil"...

Edina res svetla točka plošče je odlična lead kitara Dava Suzukija, pa še tu se najde nekaj pomankljivosti. Izpod našpičenih Suzukijevih prstov letijo res impresivni melodični riffi in fantastične neoklasične solaže, a kaj ko jih ponavlja v nedogled in igra ene in iste riffe do onemoglosti. Naj bodo solaže še tako dobre, kaj novega ne prinesejo, prej so še ena kopija solaž s prejšnje plošče. Tukaj leti največja kritika na večinskega pisca, ritem kitarista in basista Tonyja Lazara. Zares škoda, saj se predvsem v njemu in Suzukiju skriva ogromno talenta, ki pa sta ga žal omejila na trdo zabetonirane omejitve žanra death metala.

Kritik pa tu žal še ni konec. Komadi so si namreč podobni kot jajce jajcu, vsi so napisani po istem ključu, z istim tempom, zelo podobnim stopnjevanjem akordov, z popolnoma enakim neštetokrat slišanim vokalnim vzorcem in z istimi patetičnimi besedili. Še ena huda pomankljivost komadov je njihova dolžina, saj so preprosto predolgi. Težava Icons of Evil je, da band vse kar želi povedati tudi pove v treh, štirih minutah, a se ne ustavi in komade raztegne do sedmih, osmih celo devetih minut. Tony Lazaro bi zares potreboval hudo lekcijo v raznovrstnosti. Plošči bi se dalo odrezati kakih dvajset minut, pa se ne bi niti poznalo. Ravno nasprotno, najverjetneje bi ji celo doprineslo večjo svežino.

Icons of Evil bi ocenil z zelo nizko oceno, če je ne bi reševala fantastična Suzukijeva kitara, pa čeprav je bolj ali manj enaka kot na prejšnji plošči. Sicer pa plošča trpi za hudim pomanjkanjem čustev, inteligence, umetniške vizije, originalnosti, raznolikosti. Vse kar ji s svojo ekstremno brutalnostjo uspe je, da vas zagrabi za vrat kot sadist, ki vam počasi iztiska zrak iz pljuč in vse kar vidite je njegov obraz zlobe, ki se vam smeji in vas s smradom in gnilo sapo olupi do kosti.

Ogromno je bandov, ki to, kar počenjo Vital Remains, počnejo veliko boljše, in to potencirano z velikim številom. Icons of Evil postreže le z obrabljenimi antikrščanskimi in satanističnimi klišeji. Če vas zanima kako zvenijo Vital Remains, raje posežite po Dawn of the Apocalypse.