Heaven Shall Burn se nahajajo trenutno v najbolj produktivnem obdobju svoje kariere in minilo je komaj leto ter 4 mesece, od "Deaf To Our Prayers" (2006), že udarjajo z novo ploščo "Iconoclast (Part 1. The Final Resistance)". Nebesa gorijo, ikonoklasti ponujajo zadnji odpor, sekajo in podirajo božje podobe, božja obeležja in pridno izvršujejo princip načela enega izmed 10. božjih apostolatov: "Ne malikuj me!" Dejansko stoji za glasbo ta koncept, ki pa ga fantje znova oblikujejo tako, da skozi njihovo poezijo ni težko najti mnogih iztočnic za poglobljeno diskusijo o stranpoteh in zablodah novodobnega življenja človeške družbe. Za Heaven Shall Burn v tem oziru praktično nič novega.
Možje tudi na novem albumu spretno krmarijo skozi viharno združevanje prvin melodičnega death metala s hardcoreom in danes se v tej veščini le stežka kdo kosa z Heaven Shall Burn. Šesti album zapovrstjo je glede na način kako se odpre (uvodni instrumental z godalnimi aranžmaji), znova bližji albumu "Antigone" (2004), kot predhodniku "Deaf To Our Prayers" (2006). "Iconoclast" ne prinaša česa novega. Dokazuje da so Heaven Shall Burn izoblikovana skupina, z jasno prepoznavno identiteto, zvokom in slogom. Še vedno se v prvi vrst naslanjajo Heaven Shall Burn na epsko melodiciranje, ki ga kombinirajo z grlenim krvavenjem piskavo naravnanega "core" vreščanja, ki pa je točkovno kombiniran z globljimi kontrastnimi linijami, kar ni več nič novega za skupino, ki se mestoma dotikajo tudi intonacije, ki jih zbližuje death metal "growl-u".
Za uvodom se stvari postavijo na svoje mesto! Tu je skladba Endzeit in pred nami so Heaven Shall Burn, kakršnih si želi sleherni ljubitelj te skupine. Ta skladba tudi okarakterizira glavnino nove plošče. Masivni riffi, ki se kotalijo na drvečih bobnih dvojne bas stopalke, so ogrodje zvočne zavese. Nanj so dodane preproste, a atmosferične tercetne harmonije ekstremno hitrega trzanja ("picking"), zgrajene na vsega nekaj tonih, a dovolj za vnos dinamičnega valovanja in ledenega piša kataklizme. Fantje se ne morejo pohvaliti s posebno strašnim raztezanjem muskulature, kadar boste iskali hitrost, vratolomnost nepredvidljivih tehnično zahtevnih prehodov ali več menjav tempov na skladbo. Ne. Heaven Shall Burn gradijo raje glavnino skladb na srednje do rahlo pospešenih tempih, s prehodi v nov motiv, ki so praktično nični, kar se uporabe bobnov tiče. Prehod je odigran kar s preprosto tercetno harmonijo, bobni takrat utihnejo, potem pa se za njim prikažeta nenadoma drug motiv ter tempo. Zelo preprosto in z namenom, da fantje ohranjajo visoko drama atmosfero, ki ima nezamenljiv pečat bombastičnosti in epskosti. Izmed skladb, so uspeli nanizati najlepše kontraste v melanholični A Dying Amber, ki ne skriva koketiranja z Gotenburško šolo melodičnega death metala (At The Gates, Dark Tranqulity, In Flames).
Produkcija je prirejena poudarjanju višjih tonov, se pravi tercetne harmonije so favorizirane, snare boben in dvojna stopalka strupeno izstopata, k sreči je vse podloženo z masivnim razmazom nižje uglašenega riffanja, ker so bas linije praktično v takšni produkciji neslišne. Vokali Heaven Shall Burn so za gradnjo atmosfere maksimalno izkoriščeni in kljub nevarnosti, da lahko vaši slušni možganski centri doživijo blažje poškodbe ob vsem sprožanju ekstremnega vrišča, vnašajo tudi smelo količino melodije, kar je za njihove severno ameriške "metalcore" kolege lastnost, ki jo ne najdeš ravno pogosto.
Tudi z "Iconoclast" so Heaven Shall Burn ponudili ploščo osebne izkaznice, v kateri so značajske lastnosti skupine najmočnejše. Vse deluje usklajeno z gradniki natanko tam kjer morajo biti. Torej evolucija skupine je praktično nična, Heaven Shall Burn varno jašejo v konfekciji, katera se jim najlepše podaja in z njo osrečujejo predvsem slušatelje, ki ljubijo tovrstne ekstremne pristope v glasbi. Profil je jasen. Lahko ga le vzljubiš, ali pa te odbije v trenutku. Na albumu izstopa tudi hiper-melodična, skoraj prava poskočna polka, v primerjavi s siceršnjim brezbožnim klanjem, ki smo mu priča na albumu "Iconoclast". To je priredba zasedbe Edge Of Sanity z naslovom Black Tears. Heaven Shall Burn so ji vdihnili svoj pečat, prav tako pa s tem namenom vanjo niso vključili kitarskih solaž. Nekoliko je zaključek albuma ponesrečen. Predzadnja skladba Equinox (outro) je instrumental čistega godalnega aranžmaja, ki predstavlja izhod iz albuma (beri njen naslov) in tudi logično tako zveni. Za njo pa je nastavljen še en instrumental Atonement, povsem nepotreben, čeprav ni slab, seveda odsekan po Heaven Shall Burnovsko. Ni slab komad, samo na to mesto nikakor ne sodi. Pol bi mu bilo odpuščenega, če bi nosil oznako bonus in če bi bil presledek med Equinox in njim vsaj 10 sekundni, da dobi poslušalec občutek, da se je album "Iconoclast" pred tem zaključil.
"Iconoclast" potrjuje, kot šesti zaporedni studijski album, veliko zrelost skupine. Deluje preprosto, a silno prepričljivo. Fantje na njem z optimirano mero uporabe svojih veščin, spretno lobirajo v plasiranju adutov edinstvenosti, poslušalcu. Album je podrejen konceptu in tako sledi striktno gradnji zlobnega visoko pogubnega vzdušja. Trošenje tonov in tehnične kompleksnosti je zato absolutno nezaželeno na njem, spremenilo pa bi tudi znani obraz Heaven Shall Burn. Gre za še en zelo dober, lep in nadvse prepričljiv, tipičen Heaven Shall Burn album, ki s svojo poudarjeno melodičnostjo nosi potencial, da nemara spreobrne k poslušanju glasbenih ekstremov tudi kakšnega Def Leppard oboževalca
.
na vrh