Albumi Symphony X so vselej polni težkega pričakovanja. Roko na srce, Symphony X ne izdajo albuma ravno vsak dan, ker so glasbeni perfekcionisti. Res, da je zlata doba progresivnega metala višjega fokusiranja množic na izdaje skupin nekako za nami, pa skupine Symphony X, Angra, Vanden Plas, Threshold, Shadow Gallery (te so poleg vodilnih Dream Theater, utrjevale žanr v drugi polovici devetdesetih), vzdržujejo z novimi navdahnjenimi izdajami, izredno koherenco samemu žanru. Progresivni metal kot tak vseskozi tudi danes uspešno asimilira nove in nove zasedbe (zlasti iz Skandinavije), ki sledijo prej omenjenim skupinam, kot so Circus Maximus, Vindictiv, Seventh Wonder itn... skratka dovolj uvoda.
"Iconoclast" je neverjeten album. Vzdržuje na sleherni točki vso kvaliteto predhodne izdaje "Paradise Lost", ki je album "par excellence", definiran kot točka artističnega razvoja skupine, ki je dala na eni strani nov mejnik v žanru, na drugi pa do konca definirala zvok in špuro novih Symphony X. "Iconoclast" zadržuje ta visok kvalitativno izrazni nivo, v produkcijskem oziru pa deluje še bolj intenzivno v rušilnosti samega zvoka. Poleg tega k takšnemu občutku napeljuje dejstvo, da na albumu pravzaprav ni srednje hitrih skladb ali "baladno" orientiranih. Ti deli so vključeni, kot pasaže v kompleksno strukturiranih skladbah, pravzaprav pa je edina skladba takšnega pedigreja, kjer mirnejše pasaže prevzemajo primat nad hitrejšo zabelo motivskih "preklopov" na albumu, sicer fantastična When All Is Lost.
Če je bil "Odyssey" album tranzicije dovršenega melodiciranja in pečanja orkestracij z metalskim riffom "V: The New Miythology Suite" v trše, mračnejše sfere, ki jih še pozna metal v svojih podžanrskih frakcijah, je "Paradise Lost" uspel oba elementa združiti v perfektno uravnoteženo zmes. "Paradise Lost" je zelo mračen album, z "Iconoclast" pa potujejo Symphony X še dlje v svoj mračni svet. Michael Romeo deluje v riffanju še bolj neizprosno, kot kdajkoli. Elementov nebrzdanega riffanja, kot ga pozna thrash metal, so se navzemale že pasaže riffanja na "Paradise Lost", "Iconoclast", pa ta element še intenzificira. Pred nami je torej najbolj navit in strupeno riffajoč Symphony X album doslej!
"Iconoclast" tudi vzdržuje izjemno (in v svetu prog metala obče redko) kvaliteto razgibanega aranžiranja z jasno izpostavljenim dotikom nepredvidljivosti in nenadnih obratov mnogoterih razpoloženjskih stanj, kar skupina že z rutino obvladuje, saj poseduje pet vsestranskih instrumentalistov, ki lahko odigrajo vse s peresno lahkoto. Karkoli si zamislijo. V tem nikakor ne pretiravajo in forma kompaktnosti skladb drži rdečo nit. Po tem atributu so Symphony X še posebej cenjeni, saj sodijo med najboljše kombinatorce v svetu progresivnega metala kar se tiče združevanja kompleksnosti in jasno dorečene in definirane strukture zapeljivih melodij.
Delavna temperatura v zasedbi je izjema, zaznavanje in razumevanje članov, pa tako v vsem optimizirano kompatibilno in Symphony X, kot kvintet, utelešajo na "Iconoclast" še naprej s svojo glasbeno pronicljivostjo in razgledanostjo ubrano usklajenost glasbenega telesa na isti valovni frekvenci. To pomeni da vlada v zasedbi zdrava ustvarjala klima, v kakršni je mogoče učinkovito kapitalizirati mnogotere ideje. Zato je skoraj stavek odveč, če dodam, da se tudi na "Iconoclast" učinki in idejno izvedbeni doprinosi posameznikov ob vsej izkazani kompleksnosti, kot koščki perfektne sestavljanke zlagajo v večplastno zmes, ki skozi album ne preneha navduševati v posredovanju glasbene informacije in energije. Le, da je v učinkovanju občutij ob poslušanju albuma v tem znova čutiti zrelostni napredek, kar je pogojeno z razvojem, učenjem in pridobivanjem izkušenj članstva skupine.
Russell Allen je že na "Paradise Lost" uspešno skrižal agresivno grleno petje, s katerim je pričel eksperimentirati na albumu "Odyssey", s svojim "standardnim" utra-melodičnim "Dio-like" pristopom, ki ga pravzaprav okarakterizira, kot enega najimenitnejših pevcev v progresivnem metalu. Kot tak, bi bil Russell obče uporaben tudi na polju melodičnega hard rocka. In tudi je. To dokazuje njegovo udejstvovanje v več, kot uspešnem projektu Lande/Allen. Russell je znova vzkipljiv, neomajno razjarjen, ko je to potrebno in zahtevano, kar preveša v točkah, kot je denimo Bastards Of The Machine prednost nizanja ujetih vzdušij na stran agresije in mračnosti. Spet s kombiniranjem obeh pristopov uteleša idealno zmes agresije in pompozne svečanosti skozi doseganje grleno-čistih kontrastov na relaciji kitica-refren v večini skladb albuma. To je poudarjeno zlasti na naslovni Iconoclast (z enim najbolj grabežljivih refrenov albuma), pa Children Of A Faceless God, pa Light Up The Night! Spet pa naletimo na točke, kjer melodično čist pristop prevzema absolutno dominanco, kot je to v skladbi When All Is Lost. Mnogokrat si Russell širi manevrski prostor za izražanje občutij skozi jemanje verzov tako, da vodi en verz melodično s čistim falsetom, drugega pa napade z agresivno grlenostjo (Heretic) in v tem atributu vztraja skozi skladbe.
Ne glede na to da je Russell Allen izjemen pevec, pa seveda prevzema glavno pozornost na albumu inštrumentiranje. Enkratno prelivanje visoko kompatibilnega dialoga na relaciji klaviature - kitara, sosledje solističnih pasaž, ki si ju podajajo klaviature in kitara, kar polno nadgrajuje intenzivnost razvoja dogodkov na skladbah, ki v takšnem nepričakovanem razvoju dogodkov vseskozi držijo v napetosti konzumenta albuma, daje tudi albumu "Iconoclast" poseben čar, ki je v rokah te skupine znova edinstven. Klaviature še naprej učinkovito utelešajo orkestralni atribut. Pinnella deluje namreč, kot orkester v eni osebi. To ni več posebnost za Symphony X, je pa specifika, ki jo skupina mojstrsko obvladuje in znova eden glavnih nosilcev visoko melodične nalezljivosti novih skladb in albuma.
Skladbe posedujejo melodično izpiljene in kompaktne, dovršene refrene. V tem so znova Symphony X navdahnjeno razgibani in osebno favorite boste morali poiskati sami. Album vseskozi visoko vibrantno valovi v vzdušjih. Posluša se ga obvezno na slušalkah, kajti le tako zleze v polnem učinkovanju pod kožo. Zahteva več rotacij, saj imamo opravka s kompleksno strukturirano vsebino, polne malhe glasbenih informacij. Drama teater je pomaknjen v smer izjemne mračnosti, kot na nobenem Symphony X albumu doslej. So pa vzdušja v valovanju pomaknjena to pot na stran večjega poudarka agresivnosti, ki v občem seštevku prevzame jasen primat nad orkestralno ultramelodično pompoznostjo, kakršni ji je skupina posvečala polno pozornosti na albumu "V: The New Mitholoy Suite". Reliktni ostanek na novem albumu, ki vzdržuje vez s preteklostjo je skladba When All Is Lost.
Vredno je omeniti, da je "Iconoclast" izdan v dveh verzijah. Prva je okleščena in striktna komercialna poteza založbe Nuclear Blast Records, izdana v obliki enojnega CDja. Druga verzija je količinsko omejena in je izšla kot dvojni CD. To je tista verzija, kakršno si je v svojih željah zamislila skupina. In v tem oziru torej relevantna. Prava.
"Iconoclast", lirično konceptualizirani izdelek, ki pripoveduje o prevladi strojev nad človeštvom, je torej album, kjer je skupini Symphony X znova uspel veliki met. Intenzificirali so svoj zvok v rušilnosti, kontrastiranje mračne atmosfere je še izdatnejše kot doslej. Obenem so prenesli vse tipične elemente, zaščitne znamke svojega sloga v ta novi album tako, da so jasno prisotne in izražene. Zato so storili novi razvojni korak naprej. "iconoclast" je album, na katerga je bilo več kot vredno čakati polna štiri leta. Tako, kot je to veljalo za "Paradise Lost", velja tudi za "Iconoclast". Nov popoln Symphony X album!
na vrh