"I Robot" je drugi album legendarne progresivno rockovske institucije The Alan Parsons Project. V marsičem je predstavljal nadgradnjo glasbenega koncepta, katerega sta vodilni glavi projekta, se pravi Alan Parsons in Eric Woolfson, predstavila na kultnem prvencu "Tales Of Mystery And Imagination" (1976), kjer sta raziskovala skrivnostno literarno zapuščino Edgarja Allana Poeja.
Koncept "I Robot" je v grobem baziran na sporočilu kultnega znanstveno fantastičnega romana Jaz, robot, katerega je napisal legendarni ameriški pisatelj Isaac Asimov. Prvotni namen, da bi se koncept povsem oplajal na Asimovih literarnih stvaritvah je bil žal onemogočen, zato ker so bile pravice do uporabe njegovih del že podeljene neki televizijski hiši. Asimov se je menda celo srečal z Woolfsonom in bil navdušen nad idejo, da bi njegova dela zaživela v glasbeni obliki, a zaradi prej omenjenega razloga ni bilo nič z izvornim konceptom.
To pomeni, da se večina besedil bolj kot na Asimovih stvaritvah oplaja na širših tematikah pospešenega tehnološkega razvoja, zlasti robotike in umetne inteligence s potencialno nevarnostjo, da bi stroji nekoč izpodrinili človeško dominacijo vodilne vrste na planetu. Koncept je bil skrbno izbran v času, ko je znanstvena fantastika doživljala novo eksplozijo popularnosti s pomočjo filmskih uspešnic kot sta bili Vojna zvezd in Bližnja srečanja tretje vrste. Zaradi prisotnosti tedaj izjemno popularnih in inovativnih elektronsko stimuliranih sintetizatorskih linij ter uporabe številnih posebnih zvočnih efektov je kot konceptualna celota precej bolj prepričal od gotsko obarvanega prvenca.
TAPP poglavarja sta vnovič vnovačila osrednje člane odlične AOR skupine Pilot; kitarista in multi-inštrumentalista Iana Bairnsona, bas kitarista in pevca Davida Patona (kasneje Camel) ter bobnarja Stuarta Tosha s katerimi sta se spoprijateljila v času, ko je bil Parsons njihov producent. Šefa sta položila tudi večino klaviaturskih linij ob pomoči kultnega klaviaturista Duncana McKaya (kasneje je sodeloval tudi s skupinama Camel in Budgie). Med gostujočimi pevci so tokrat izstopali Steve Harley (Cockney Rebel), Allan Clarke (The Hollies) ter še zlasti Lenny Zakatek (Gonzalez), ki se je izkazal na funk rockovsko zabeljenemu hitu "I Wouldn't Want To Be Like You".
"I Robot" je zgrajen na zaščitni TAPP mešanici mogočnih, včasih že skorajda pop rockovskih antemov, veličastnih orkestralnih aranžmajih, zapeljiv vokalnih harmonijah, kompleksnih inštrumentalnih sekcijah, obenem pa je povoskan s perfekcionistično produkcijo za kakršno je bil sposoben poskrbeti samo gospod Parsons. Tako kot pri vseh TAPP albumih je močan poudarek na melodiki, zaradi česar albuma ni težko osvojiti manj zahtevnim poslušalcem oziroma tistim, ki ne sodijo med običajne ljubitelje progresivnega rocka. Po sami strukturi kompozicij in idejah spada med najboljše izdelke v povesti tega projekta. Med drugim se lahko pobaha kot eden redkih TAPP albumov, ki ne vsebuje niti kančka patetike, saj na njem ni zaslediti niti ene saharinske balade, katere so bile kasneje v osemdesetih skorajda njihova zaščitna znamka.
Naslovni inštrumental s katerim se odpre album služi predvsem za poligon preizkušanja različnih sintetizatorskih tekstur. Skozi penetrajočo bas linijo se prebijajo ponavljajoče kitarske fraze. Elektronski zvočni vzorci na klaviaturah tvorijo svojstven futuristični ambient, medtem ko zvočno manipulirane operetne vokalne harmonije v ozadju skrbijo za učinkovit dramatični dodatek. S funkovsko ritmiko oplemeniteni "I Wouldn't Want To Be Like You" je brez dvoma pop rockovski favorit albuma in ena najboljših tovrstnih stvaritev v povesti projekta s katerim so si na široko odprli vrata proti masivnemu komercialnemu uspehu. Odlično Zakatekovo petje je obdano z melodično spremljavo, znotraj katere izstopajo duhovit kitarski rif ter nagruvane bas linije ob katerih se bodo obliznili vsi sladokusci. Epski "Some Other Time" je ena izmed najlepših power balad v zgodovini TAPP. Mistični uvod na akustični kitari nadgradijo s pomočjo pompoznih orkestralnih aranžmajev, emocionalno bogatih vokalov ter melanholičnih kitarskih pasaž, ki kompozicijo odnesejo proti zavidljivim ambientalnim dimenzijam.
Na progresivno rockovski poslastici "Breakdown" zasije odlični vokal Allana Clarkea. Za dodatno dramatiko pa poskrbijo Barinsonove tenkočutne slide finese na kitari ter inteligentno vpeljana spremljava operetnih vokalov v ozadju. Eden izmed favoritov je tudi nepozabna sentimentalna balada "Don't Let It Show", kjer Dave Townsend bravurozno demonstrira svoje vokalne sposobnosti. Eteričnemu uvodu na orglah sledi očarljiva vokalna sekcija z mogočnimi orkestralni aranžmaji v ozadju, medtem ko drugi segment kompozicije predstavlja razvejana inštrumentalna sekcija s številnimi duhovitimi potezami na klaviaturah.
"The Voice" se ponaša z zanimivim uvodnim motivom, kjer utripajoča bas linija narekuje osrednji tempo, medtem ko se v ozadju sprehajajo številnih duhoviti sintetizatorski zvoki. Za melodramatiko uspešno poskrbi unikatni, nekoliko frenetični vokal Stevea Harleya. Glavni čar te skladbe predstavlja odlična inštrumentalna sekcija s številnimi funkovskimi ritmičnimi okraski in bogatimi orkestralnimi vložki. Inštrumental "Nucleus" pod zaznavnim navdihom nekaterih del legendarnega Briana Ena gradi na prepričljivih ambientalnih zavesah, katere so ustvarjene s pomočjo očarljivih sintetizatorskih zvočnih vzorcev.
Izjemni "Day After Day (The Show Must Go On)" je še eden izmed ožjih favoritov za najboljše stvaritve v zgodovini TAPP. To je še ena skladba, ki s pomočjo izrazitih ambientalnih vzorcev na klaviaturah gradi na eteričnem, melodramatičnem vzdušju. Bistvena za poudarjeno ambientalno prepričljivost pa je bila izbira Jacka Harrisa za glavnega pevca na tej klasiki, saj njegov visoko emocionalni način petja, katerega bi najlažje opisal z besedami "Gilmour sreča Latimerja", vnaša v skladbo neverjetno ambientalno toplino. Drugi faktor pri izgradnji eteričnega vzdušja je vnos pedal steela s strani B.J. Colea.
Album se zaključi z dvema inštrumentaloma. Temačni "Total Eclipse" je bil uporabljen za preizkušanje različnih sintetizatorskih efektov. Zaradi srhljivega vzdušja bi se lahko z lahkoto nahajal tudi na prejšnjem albumu. "Genesis Ch. 1 V. 32" je dramatična ekstravaganca pompoznih orkestralnih aranžmajev in subtilnih kitarskih pasaž. Njegov naslov se nanaša na osrednjo sporočilo prvega dela Biblije, se pravi Genezo, katera je imela sicer 31 poglavij. Novo, 32. poglavje naj bi predstavljajo trenutek, ko je človek ustvaril robota po svoji podobi in kasneje doživel bridko kesanje.
"I Robot" je vrhunski izdelek v režiji legendarnega art rockovskega projekta, kateri še danes brez težav očara vse večne glasbene romantike, ki prisegajo na glasbeno raznovrstnost ter vznemirljive koncepte. V nasprotju z večino kasnejših TAPP izdelkov je brez enega samega šibkega trenutka ter vsebuje lepo število klasik, čeprav nekatere skladbe, zlasti inštrumentali z veliko vsebnostjo zdaj že dolgo anahroničnih sintetizatorskih tekstur, niso ravno najboljše opravile test časa. "I Robot" je v vseh pogledih smelo in nič slabše nadaljevanje kultnega prvenca. V času, ko je pojav punka poskrbel za destruktivno antitezo vsega pozitivnega, kar se je znotraj rocka zgodilo v prejšnjih desetih letih, so TAPP sijali kot eden redkih trdnih in pokončnih progresivno rockovskih kolektivov, katerih popularnost je v nasprotju s tedanjimi trendi iz leta v leto naraščala.
na vrh