Camel: I Can See Your House From Here

Na "I Can See Your House From Here" so se Camel po pričakovanju močno obrnili h komercializaciji svojega zvoka ter začeli ustvarjati nekatera dela, ki so imela več povezav z AOR-om in pop rockom kot pa simfoničnim progresivnim rockom, katerega pomembni nosilci so bili tako rekoč čez celotna 70-a. Poligon za to je zastavil že njegov predhodnik "Breathless" (1978), kjer so prvič jasneje pokazali namen osvajanja glasbenih lestvic na račun nekoliko zmanjšane glasbene kreativnosti. Ta album pa je še korak naprej v tedanjih komercialnih ambicijah skupine. Pomembno spremembo v zvoku skupine je zagotovo pomenil tudi nenadni odhod ustanovitelja in kultnega klaviaturista Petra Bardensa kot tudi basista/pevca Richarda Sinclairja in saksofonista Mela Collinsa. Zlasti nenaden Bardensov odhod k Van Morrisonu je pomenil velik udarec za jazzovsko usmerjeni zvok skupine in ni jih bilo malo, ki so zaradi tega napovedovali hiter glasbeni in drugačen zaton skupine. To se na srečo ni zgodilo, vendar pa Camel poslej s stalnimi menjavami članov, nikoli več niso bili stabilna skupina. Mojstra Bardensa sta za vsak slučaj pred turnejo zamenjala kar dva klaviaturista, Jan Schelhaas in Richardov brat David Sinclair (prej dolgoletni član Caravan). Slednjega je kmalu zatem zamenjal Američan Kit Watkins iz kultne art rockovske skupine Happy The Man, ki je še dodatno poskrbel, da Bardensovega odhoda niti ni zares občutiti. Dolžnosti basista pa je prevzel še en nekdanji član Caravan, Colin Bass, eden redkih glasbenikov, ki je tudi v prihodnosti sodeloval s skupino. Tokrat so Camel prvič v svoji zgodovini k sodelovanju povabili tudi nekaj gostov. Gre za tri zveneča imena: poleg saksofonista Mela Collinsa, ki se je prej odpovedal svoji članarini sta tu tudi Phil Collins (Genesis, Brand X) na bobnih ter priznani producent Rupert Hine (Quantum Jump, solo) na spremljevalnih vokalih.

Skladbe so postale povečini še bolj kompaktnejše in se močno približale AOR/pop rocku, pretekle jazzovske in simfonične reference so postale popolnoma zminimalizirane, ponavadi zgolj na dodatno spremljavo v ozadju ali še to ne, čeprav skoraj na vseh delih še vedno pride do izraza tisti klasični in prepoznavni zvok skupine, katerega zaščitni znak so predvsem mojstrske Latimerjeve kitarske solaže ter njihov preplet s klaviaturami. Prav tako nekatera dela še vedno vsebujejo dobre okrestralne aranžmaje, ki so večinoma plod truda obeh vrhunskih klaviaturistov. Prepoznavni zvok skupine se je ne glede na vse ohranil ter se ponovno ujel z odlično produkcijo, ki je bila vselej ena od zaščitnih znamk skupine. Vseeno pa mu manjka tista transcendentalna globina, ki je odlikovala večino njihovih studijskih stvaritev iz 70-ih.

"Wait" je kljub rahlo jazzovskem uvodnem ritmu popolna AOR skladba, ki nakazuje močne vzporednice k temu, kar so kasneje ustvarjale skupine kot je bila denimo Asia, ki so progresivni rock poenostavile v močne melodične linije in mu dodale komercialno dovzetnost. "Your Love Is Stranger Than Mine" je s svojimi ultra melodičnimi refreni verjetno njihovo komercialno najbolj dovzetno delo, ki pa s solističnimi vložki na saksofonu in kvalitetno linijo bas kitare skrbi, da se ne raztopi v popoln pop. Inštrumental "Eye Of the Storm" je eden redkih trenutkov na albumu, ko Camel z dobrimi orkestralnimi aranžmaji obudijo svoj klasični simfonični slog in s tem tudi eden boljših trenutkov na albumu. Kar je še posebno zanimivo pri tej skladbi je to, da se ista skladba v precej drugačni verziji nahaja tudi na albumu "Better Latte (1979) skupine Happy The Man, saj je bil Kit Watkins tedaj član obeh skupin. To je prvič in zadnjič, da so se Camel približali temu, kar bi lahko veljalo za priredbo. "Who We Are" je še eno zelo dobro delo z okusnimi orkestralnimi aranžmaji in navdušujočimi Latimerjevimi kitarskimi delnicami, ki se po inštrumentalnem uvodu prelevi v subtilno power balado. "Survival" je krajše inštrumentalno delo, ki vsebuje solidne orkestralne aranžmaje. Na odlični baladi "Hymn To Her", kjer znova blesti Latimer svojimi kitarskimi pasažami in emocionalnim vokalom, so se Camel prek solaž na klaviaturah ter spremljevalnih vokalov prvič in verjetno zadnjič zvokovno približali svojim vrstnikom Yes, čeprav bo to podobnost zaznal samo tisti ki dobro pozna stvaritve obeh skupin. "Neon Magic" se odpre kot pop skladba, ki pa se v nadaljevanju prek inteligentnega vnosa klaviatur pridobi na progresivni globini. Vseeno pa gre za eno izmed njihovih manj opaznih del. Nekoliko burleskni "Remote Romance" je skoraj čisti pop rock z izjemno sintetičnim zvokom klaviatur, plesnim ritmom in številnimi efekti. S tem je najmanj prepoznavno delo skupine na albumu, ki me bolj kot na Camel spominja na kakšno izmed stvaritev The Alan Parsons Project. Glasbeno predstavlja šibkejšo plat albuma, čeprav ima nekaj zanimivih trenutkov. Camel bodo žal v prihodnosti ustvarili še nekaj podobnih del, ki jim kar se tiče njihove emocionalne ekspresije in splošne glasbene globine niso ravno v čast, se pa da zato ob njih še kar dobro plesati. Zaključni epski inštrumental "Ice" je brez dvoma daleč najboljše delo na albumu, ki bo gotovo zadovoljilo tudi vse tiste prog puriste, ki albumu kot celoti nikoli ne bodo dali priložnosti, in redek trenutek briljantnosti, ki obudi klasične Camel potem, ko se po umirjenem uvodu na klavirju prevesi v ambientalno inštrumentalno sekcijo z obširnimi Latimerjevimi solažami na slide kitari in veličastnimi klaviaturami.

"I Can See Your House From Here" je ne glede na to, da gre za najšibkejši Camel album 70-ih, dobro in v celoti gledano izjemno tekoče delo, ki je zanimiv glasbeni hibrid, vreden pozornosti vsakega pravega ljubitelja skupine, če ne tudi ljubiteljev komercialnejše oblike progresivnega rocka in melodičnega rocka. Bardensov odhod ni bil tako boleč kot se je večina bala, čeprav ostaja nesporno dejstvo, da so imeli poslej nenehne probleme z menjavanjem zasedb. "I Can See Your House From Here" predstavlja zvokovni prehod skupine iz 70-ih v 80-a, ko je večina njihovih del postopoma sicer začelo izgubljati na globini, vendar je bila njihova vselej visoka stopnja uigranosti še vedno prisotna. Novo obdobje za Camel se je začelo in ko so končno nastopila 80-a so slednji z naslednjim albumom poskrbeli za eno največjih presenečenj v svoji karieri.