Paul Gilbert se v letošnjem letu vrača s svojim skupno 14. samostojnim studijskim albumom. Po albumu predelav studijskih izvirnikov izvajalcev, ki jih Gilbert v svetu rock'n'rolla posebno čisla (mdr. Loverboy, The Beatles, Elton John, Aerosmith, James Brown,…) z naslovom »Stone Pushing Uphill Man« (2014), se mojster kitarske rock »veseloigre« oziroma kitarskega »špas teatra«, se pravi eden najbolj posebnih, najunikatnejših, najbolj spretnih in tehnično najbolj izpopolnjenih kitaristov osončja, vrača v sfere albuma »Vibrato«. Tako je zbral ob sebi znova ekipo sodelujočih glasbenih mojstrov, ki delujejo v formatu »skupine«. Tako funkcionira tudi album »I Can Destroy«. V celoti znova »skupinsko«. Thomas Lang, Tony Spinner in Kevin Chown, so stari Gilbertovi znanci in obenem ne le studijski, pač pa tudi njegovi zvesti koncertni sodelavci. Torej preverjena imena, ki jim Paul 100% zaupa, jih zelo, zelo dobro pozna in jih bo zagotovo znova vključil tudi v spremljevalno zasedbo nove koncertne turneje namenjene promociji albuma »I Can Destroy«.
Ne le, da se album »I Can Destroy« vrača na točko artističnega zorenja, ki jo zapuščajo poslušalcu vtisi ob poslušanju predhodnika »Vibrato«, pač pa zaobjema v izpovednem smislu album »I Can Destroy«, še širši spektralni diapazon žanrske plastovitosti s katero rokuje to pot Paul Gilbert. Torej, kadarkoli se je Gilbert odmaknil od sfer igranja heavy metala, ga je izraznost približala tistemu, kar okarakterizira tudi glasbo njegovih matičnih Mr. Big. Torej hard rock, ki koketira z iztočnicami bluesa, pa tudi melodičnega rocka in popa. S tovrstno hardrockovsko živahnostjo se odpre album, ki ga načne nadvse lucidna Everybody Use Your Goddamn Turn Signal. Gre za najbolj kompleksno strukturirano točko albuma, s kar nekaj tonalnimi in ritmičnimi preklopi, ob tem pa izkušeni Gilbert ne izgublja niti za hip rdeče niti zadrževanja kompaktnosti in visoke poslušljivosti.
Onstran dejstva, da so srednji instrumentalni deli skladb tega albuma znova perfektno pretanjeno zabeljeni s solističnimi avanturami mnogoterih (sapojemajočih) kitarskih orgij mojstra Gilberta, je sicer konstrukcija skladb vseskozi visoko poslušljiva. Vokale si delijo Gilbert, Spinner in Freddie Nelson. Kontrasti med njimi so izrazni in to je zelo dobro za dodatni vnos razgibanosti ujetih vzdušij ter visoko dinamičnega razvoja dogodkov na albumu. Prav tako Gilbert ni pozabil izkoristiti opremljanja vodilnih vokalov z večdelnimi vokalnimi harmonijami (spevni refreni). Brez mašil tudi to pot ne gre, kot to velja za osladni baladni instrumental Love We Had, ki evocira osladnost dobro znanega Mr. Big hita To Be With You. Ko smo že pri tem, je Gilbert pritaknil na album tudi skladbo, ki jo je moč razumeti kot alegorijo omenjene Mr. Big skladbe, le da nosi naslov I’m Not the One (Who Wants to be With You). V kolikor prične človek podrobneje proučevati strukturo te skladbe, pride do sklepnega vtisa, da potegne na formo Mr. Big skladbe Addicted to Rush.
»Zajedljiva« in visoko zabavna rock'n'roll zaušnica s skladbo Knocking On A Locked Door se ošvrkne celo v Aligator's Farm ero Gilbertovega ustvarjanja, medtem ko se mož v skladbi One Woman To Many spretno spoprime s prvinami funk popa in lagodnega had rocka sedemdesetih nalezljive poslušljivosti, centralno vlogo pa prevzame bas linija Kevina Chowna. Nič kaj drugačnih občutij navdihovanja nad hard rockom sedemdesetih ne evocira v nadaljevanju niti Woman Stop, kjer zadiši tudi po southern rocku. Med podobnimi trenutku albuma ponudi posebej bravurozno hardrockovsko zadušnico na album v zaključnem delu izvrstna »nad sedemdesetimi navdahnjena« Adventure and Trouble, ki se zaključi s podaljšanim izhodnim instrumentalnim jammom ekipe. Naslovna skladba je posrečeni križanček med prvinami klasičnega heavy metala (vodilna fraza pred kitico) in melodičnega hard rocka (refren). Z lagodnim rock'n'roll popom sedemdesetih je podkovana tudi Gonna Make You Love Me, ki je v uvodni frazi kitice navdahnjeno podprta z nekaj Nutbush City Limits retorike Tine Turner, prav tako pa skladba Make It (If We Try), pobira kup prikupnih pop nastavkov preteklih rock'n'roll časov in bi lahko Gilbertu na prelomu sedemdesetih v osemdeseta prinesla zgleden radijski hit.
Kar nekaj navdihovanja nad likom in delom velikih zasedb sedemdesetih (Queen, Lynyrd Skynyrd) in celo starejših (The Beatles) razkaže Gilbert na novem albumu, pot do tega pa je mož tlakoval z albumom »Stone Pushing Uphill Man«, kjer je mimogrede obnovil pionirske iztočnice rockovskega komponiranja izvajalcev, ki so postavili rock'n'roll na noge.
»I Can Destroy« je torej album, ki ob vsej zagledanosti v rockovsko zgodovino, deluje retrospektivno tudi v oziru Gilbertove solo kariere. Prav tako je prelepo spoznanje, da postavlja Gilbert na zrela leta artistične ustvarjalnosti na prvo mesto muzikalično poslušljivost in moment učinkovanja ekipe kot celote (učinek skupine, kot celote je pomembnejši od učinka posameznika). Element gole kitarske instrumentalne igre je skleščen to pot na minimum, prav tako element eksperimentalnega čudaštva. V obeh elementih se je Gilbert že v preteklosti izkazal in dokazal in tega ne potrebuje več poudarjati na svojih novih studijskih izdelkih. »I Can Destroy« je torej prelep album, ki deluje sproščeno, lagodno, vseskozi lucidno (šegavost je namreč vseskozi drugo ime za Paula Gilberta), spretno črpa iz zakladnice rock'n'rolla, obenem pa ne zanemarja tudi bravuroznih veščin Gilbertove edinstvenosti v spretnosti obvladovanja šeststrunske biblije in teorije.
na vrh