O prekmurski aliansi glasbenih upornikov z razlogom je bilo v preteklosti povedanega in napisanega že ogromno stvari, z razliko od slovenske zavistne opozicijske drže, kjer sleherni glasbenik stoji domala sam na svojem okopu in privoščljivo zre poraz in ukinitev svojih konkurentov pa je v krajih onkraj Mure sodelovanje bistveno naravnejša oblika delovanja. Potrditev te recepture je tudi skupina, ki je nastala iz pepela skupin Psycho-Path, Sphericube ter iz elementalnih gradnikov skupin Bekko, Manul ter Lollobrigida, namesto predvidljivega nadaljevanja že spisanih zgodb pa se tokrat v ušesa vliva nekaj novega, svežega in razburljivega! Werefox so skupina, ki je namenjena kvalitetni glasbeni zabavi, bistveno manj melanholični odmerek besa pa je tokrat celo tonalno ljubek in ušesom prijazen od začetka do konca, kar je tudi popotnica, s katero sem se že pred časom odpravil v svet lisičjedlakega prvenca I Am Memory, ki je že s svojim izidom postavil svojevrstne standarde ter razvil nove metre, s katerimi bomo v bodoče merili kvaliteto domorodne glasbe.
Werefox je v Ljubljani pozicionirana naveza lendavsko – murskosoboških zanesenjakov, ustvarjalno kreativno jedro eksegeze alternativno obarvanega popa ali manj obteženega rockovskega eksorcizma pa se spleta okoli karizmatične pevke skupine Psycho-Path, z besednimi nitmi vedno prepredene Melee. Ob boku rdečelasi oratorki stojijo tokrat stari znanec skupin Bekko, Manul in Psycho-Path, nadarjeni kitarist Sašo Benko alias Bekko, ritmični dvojec z basovsko – bobnarskim karakterjem pa sestavljata znanca iz skupine Sphericube – bobnar David Halb in basist Manuel Hahn. Pa preidimo k srži vsega – k sami glasbi. Že po prvem pritisku na gumb za izstrelitev v sonični svet drugačnosti vam postane jasno, da je tokrat formula eklektičnega odklopa precej bolj pozitivna kot ste bili tega vajena v recimo temu izvornih grehih glasbenih akterjev iz skupine Werefox.
The Redneck Genious Story vrže rokavico izziva vsem tistim alternativnim puristom, ki jim predstavlja melodika zločin, Werefox pa v maniri, ki sem se jo v preteklosti nalezel pri Smashing Pumpkins, Pearl Jam ter podobnih velikanih alternativno obarvanega rocka, podajajo svojo interpretacijo zgodbe provokativnega ameriškega pisca Harryja Crewsa. Izvirno pripoved o posebnežu, ki sklene pojesti svoj avto, so Werefox uporabili kot podij za graditev svoje zgodbe o nalezljivi želji po še, po drugačnosti ter po nevsakdanji zabavi. Kombinatorika glasbe je navidez preprosta. Prevladujejo kitare, ki z rifi barvajo atmosfero. Nato so tu ob Melanijinih vokalih vpleteni še spremljevalni vokali, bombastični bas ter ravno prav našpičeni bobni pa igrivo penetrirajo iz por kitic ter refrena. Melee pripoveduje svojo zgodbo o krvništvu časa ter pozabi, spomin pa bazira tokrat na enem samem dogodju, ki ga rdečevrati posebnež daje na posluh. Werefox razprejo vse svoje registre ter navidez razkrijejo vso svojo dušo, že v nadaljevanju pa sledi dokaz, da je v malhi zasedbe še več odličnosti. A Shitload Of Love je skladba o odrekanju, ki ga lahko terja obsesivna ljubezen. Postavljanje ljubljenih temačnih princes na svetli podij nadsvetne pomembnosti je tokrat prepredena z imaginarijem Alice v čudežni deželi, Werefox pa ostajajo suvereno zaverovani v svoje popoidne recepture ter z glasbo, ki konkretno gravitira k alternativnim izvorom čudovite glasbe pletejo svojo zvočno sled v maniri velikih imen zgodnjih devetdesetih, a na način novega mileniuma. Če je Billy Corgan nekoč verjel v principe analogne lepote, a jo je v artistični gonji po odcepu od tega primordialnega nukleusa amputiral z digitalnimi pomagali, ostajajo Werefox v svoji glasbeni poziciji precej bolj staromodni. Analognega zvoka, ki je prežet z vonjem razbeljenih lamp, fizičnega stika prstov s strunami in udarcev paličic ob bobnarske opne ter medeninaste činele ne poustvarjajo ter masakrirajo z nepotrebno elektro navlako. Larpurlatizma tu ni, sleherni rif pa funkcionira tako, kot bi šlo skupini v slehernem trenutku za življenje ali smrt. Polnil ni, zgodba pa se pri zasedbi le nadgrajuje in izboljšuje!
Doghouse po basistično – bobnarskem uvodu presedla na suspenzirano kitarsko navihan minimalizem. V opozicijo pripovedi o lažeh, prevarah in uničeni, ponošeni in izrabljeni ljubezni nizajo Werefox serijo plesno obarvanih rifov, na takte kitice in rifov pa zmorete zaplesati tudi vi. Simptomatika je jasna: veliko sončnih žarkov v zvoku se vpreda v temačnejša besedila, namen razsvetljenja pa je tokrat čutni odklop ter vsaj eden ali dva obrata v pravi smeri šamanskega zlitja s podstatjo univerzuma. Fun On The Moon je eden lepših trenutkov plošče, zaljubljen v kozmične odtenke supralunarnega sveta pa ne morem mimo dejstva, da je Werefoxom uspelo ustvariti enega boljših pop komadov, katerim sem bil priča v zadnjih 15 letih. Fun On The Moon asocira na skladbo Here Comes The Sun, namesto umirjene igrivosti nekdanjega Beatlesa Georgea Harrisona pa so prekmurski fantje in mladenka bolj eksplozivne sorte. Melodične fragmente po zgledu že omenjenih Smashingov izstrelijo v stratosfero, kljub ponavljajočim vzorcem pa boste po slišanem hrepeneli po še, to pa dobili v nadaljevanju, ki diši na Marka Lenegana in Screamin Trees ali pa na R.E.M., Toma Waitsa ter še kaj žmohtnega.
The Boy In Me, The Girl In You je edini duet na plošči, kjer se v domorodno ekipo prikrade nihče drug, kot frontman zasedbe Girls Against Boys Scott McCloud, ki pa sedaj izceja svojo glasbeno potenco prek sit skupine Paramount Styles. Ritmika skladbe spominja na vožnjo z vlakom, s tokratnim dream expressom pa se odpeljete daleč onkraj čutne površnosti. Melee in Scott odpreta za vas lepljenko čustev in v imaginariju ljubezni, predajanja, raztapljanja v drugosti, v pripovedi prehajanja od moškega k ženskem komplementarnem počelu vsega pa vstopite popolnoma nezavedno v japonsko zvenečo skladbo Killer Lesson. Pogojno rečeno bi lahko tu naznanil, da ste na sicer kvaliteten način deležni najšibkejše skladbe albuma, ki pa je tokrat strateško umeščena na pravo mesto in boste preživeli tudi ta zenovski trenutek ničenja. Satori na lisičjedlaki način je zlovešči trenutek vrnitve k izvornemu kodu preteklosti, Werefox pa na Placebo način odplešejo svoj učni ples morilske natančnosti in izjemnosti, ker je bilo to enostavno potrebno, dragi moji. Edini meter ustvarjanja na plošči I Am Memory je prvoosebno tisti, ki pripada zgolj fantom in mladenki! Seksi eksplozije in simultano mentalne implozije se nizajo dalje – s skladbo Give Me A Life. Pomislite na Pearl Jam in na akustične trenutke albuma No Code ali pa eklektično poigravanje plošč Binaural ter Yield, nekje vmes pa se nahaja zvočni DNK skladbe Give Me A Life. Takoj za klicem po življenju nastopi čas za eksplozivno končnico.
March Of The Finest je stonersko presenečenje, z udari zvoka, ki se opirajo na vzorce Psycho-Path, a na Q.O.T.S.A. smislu za melodiko, je prvi video adut plošče brezkompromisen, kot je na svoj prelestni način brezkompromisna vsa plošča. Werefox razkrijejo svojo temačnejšo in udarnejšo plat, ki pa daje vedeti, da je življenje in preživetje v osnovnem zapisu te skupine, tako da dilem ni! Beyond Mercy je postrockovski ali postpunkerski plesni sentiš, ki spominja na obdobje vladavin skupin, kot je Joy Division, manj svetli trenutek plošče pa je vse prej kot diletantsko poseganje po bližnicah ali polnilih, vseeno pa je svojevrstna odrešitev v skladbi Did I Kill The Devil In You? dobrodošla. Stonerski briljant brani odtenke bolj brutalnega spektra Werefox mavrice. Srčnost na potenco je namenjena predramitvi čutov, sam pa sem se popolnoma stopil ob nanosih brutalnih kitarskih rifov, ki jim Bekko streže kot za stavo. Kitara je čopič, s katero nanaša ravno pravšnje odmerke srčne krvi, celoten komad pa ima ravno pravšnjo, naravno sinusoido stopnjevanja, zaradi katere ne zveni in izzveni čisto nič odvečno ali prisiljeno. In po tem nebrušenem briljantu plošče sledi še sklepno dejanje s skladbo Urgency, ki s senzualnim minimalizmom popelje v zadimljeni klub, v katerem utrujeni od precej razburljive poti padete k tlom ter v dimu izgorevanja prejmete še zadnje maziljenje, iniciacijski eliksir, zaradi katerega bo zaljubljenost v Werefox standarde nekaj povsem naravnega, samoumevnega in za vas prekleto nujnega!
Ne, ne gre za pretiravanje, če napišem, da je plošča I Am Memory nekaj najboljšega, kar je v zadnjih nekaj letih priromalo na naše police. Kljub temu, da se je leto komaj začelo si, še več, drznem trditi, da gre dejansko za eno najboljših če ne najboljšo plato letošnjega leta, ki postavlja visoke standarde za konkurenco, visoki standardi pa so tudi to, kar bodo v prihodnje morali suvereno izpolniti tudi Werefox, saj je po vrhunskem ploščku I Am Memory to tudi nadaljnja ustvarjalna zapoved. Pričakovanja publike bodo v prihodnje le višja, sam pa si drznem trditi, da je ta, sicer zahtevna naloga, za prekmurski kolektiv nadarjenih glasbenikov popolnoma uresničljiva! Upam, da potrditev te svoje vere prejmem že kmalu, skupini glabenih rapsodov Werefox pa lahko prišepnem, da lahko na telo svoje lisicodlake všijejo še sedmi, osmi in deveti rep! I Am Memory je namreč izpolnil vsa pričakovanja ter v starem nergaču vnovič obudil vero v popolnost!
na vrh