Dejstvo, da Joe Cocker pri svojih 63 letih, s svojim neverjetnim glasom, še vedno uspeva navduševati glasbene navdušence vseh generacij, danes ne preseneča nikogar več. Hymn For My soul je njegov najnovejši izdelek, s katerim nas starosta rock in soul glasbe ponovno razvaja s svojevrstnimi preoblekami legendarnih kot tudi malo manj znanih skladb. Tako kot na večini njegovih albumov, gre tudi tokrat za običajno razmerje med "evergreeni" ter ostalimi bolj nepoznanimi skladbami, s katerim Cocker že po tradiciji učinkovito razbremenjuje svoje projekte. Njegov glas s svojo običajno polnostjo ter povsod prisotno močno čutnostjo, ponovno v celoti uspeva v zajemanju bistva vsakega od vpletenih glasbenih motivov, naj prihaja ta izpod peresa Stevie Wonderja, Georga Harrisona ali nepozabnih Creedence Clearwater Revival.
Joe za tokratno zdravljenje svoje duše okoli sebe ponovno zbere pisano druščino glasbenikov, katerih zahtevna naloga je predvsem ustvarjanje posameznim skladbam prijazne (beri primerne) atmosfere, kar ob tako raznovrstnemu izbor seveda nikakor ni mačji kašelj. Veliko večino tega bremena seveda pade na ramena glavnega akterja, katerega značilno hreščeči vokal, po vseh teh letih še vedno deluje neverjetno sveže in kar je še pomembnejše, povsem prepričljivo. Kar se samih aranžmajev tiče, se bo ob poslušanju albuma verjetno tudi tokrat kmalu nekje našel kakšen nergač posebno težke sorte, nezadovoljen s takšnim ali drugačnim načinom interpretiranja svojega najljubšega speva. Da Cocker s svojimi načinom izražanja tega v čemerkoli izboljša, je težko reči. Kar pa niti ni pomembno, saj gre pri vsemu skupaj predvsem za pristop, ki izbrano skladbo poizkuša narediti drugačno, mogoče tudi zanimivejšo. S tem se v nekem pogledu poslušalcu ponuja tudi povsem nov pogled nanjo. Kaj bi recimo imel za povedati kakšen posebno vnet Stevie Wonder častilec, ko bi ga iz njegovega radijskega sprejemnika nenadoma po ušesih udarila Cockerjeva verzija You Haven't Done Nothin'? Podobno se lahko vprašamo ob poslušanju akustične verzije Long As I Can See The Light, ki se ob izvirni vokalni interpretaciji prelevi v popolnoma novo skladbo.
Cocker je mojster v svojem početju, o tem ni nobenega dvoma. Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto se gospod loteva vseh izbranih motivov. Pogosto se zdi, kot da je vsak od napevov ki se jih loti, napisan prav zanj. Če pa že niso sad njegove domišljije, pa jih dokončno posvoji s svojim značilno raskavim glasov in hrepenečim stokanjem. Lepšega primera tega od Don't Give Up On Me na tem albumu verjetno ne boste našli. Lahkotnost njegovega pripovedovanja vzdušje prepoji s naivno melanholijo. Ko svoje vsemu skupaj s svojo mehkobo doda še iz ozadja moledujoči orgelski solo, smo lahko priča eni večjih Cockerjevih mojstrovin zadnjega časa. To je tisto, kar se od dobrega interpreta pričakuje, in prav to Cocker tudi počne. Zato vam priporočam da pozabite na vse trenutno aktualne dolgočasneže, ter se čim prej napotite do najbližje trgovine, ter si s Hymn For My Soul privoščite vsak svoj trenutek za svojo dušo. Sigurno ne boste razočarani.
na vrh