Olfamož je Andrej Fon, mož posebnih glasbenih vizij. »Hupam, da ste dobro« je njegov drugi studijski album izpod vizitke Olfamož. Možakar je suma sumarum pravzaprav vrste kantavtor. Na prvi plošči je stvari večinoma podelal sam, no na novi, pa se mu je pridružil cel glasbeni kolektiv s preko desetimi sodelujočimi.
Ker ostaja osnovna vizionarska premisa Andreja Fona še naprej glasbeni avanturizem, ki ne pozna okvirjev in omejevanja, se pravi ne zapada v nobeno žanrsko šablono, saj spretno križari izven teh, je oznaka o glasbeni ekscentričnosti rocka v opoziciji, ali celo avantgardnega šundra, preblaga.
Čeprav glasba večkrat razpada v formah, vsa reč lahko deluje skrajno iritantno in kakofonično, kot je to v instrumentalnem delu skladbe Anton Stres (primerov je na albumu premnogo), je Fon vpoklical k sodelovanju tudi glasbenike, ki izhahajo iz šole jazza in jim oznaka glasbeni eksperiment nikakor ni tuja. Kot glasbeniku, ki obvladuje več instrumentov in skrbi za vodilni vokal, se pridružuje Olfamožu na tem albumu pester pihalno godalni ter ritmični kolektiv, ki skrbi za razgibano usekano zvočno paleto pogumnega eksresivnega izzivanja. »Brez olfagoža, olfamroža in olfanoža.«
Produkt sočne in nedefinirane glasbene zgodbe, je poseben in edinstven album, kar glede na pristopanje, ni bilo težko doseči. Vsekakor združuje album v največji meri elemente jazza, avantgarde, alternativno rockovskega šundra kar v večini primerov dosega Andrej Fon z namerno iritantnim (natanko tak, kot mora biti za takšno glasbo) vokalnim ekscesom preko albuma. Le tega zapolnjujeta mestoma še dve pevki, ki jima glasbeni ekscentrizem ni tuj, nasploh Ireni Tomažin, ki je v zaključni Princ na belem kozlu prispevala svoj karakteristični vokalni izbruh nekakšne črne vedeževalke, zelo verjetno ujet na klasični snemalni trak, a okusno vpet ter zlepljen v poanto skladbe. Pravzaprav muzikaličnosti ni niti za ščepec. Le ta se prikrade v zaključni, skriti enajsti skladbi albuma.
Poezija deluje večkrat kot splet norih bolečin v morju odvečnih informacij izgubljenega posameznika krasnega novega sveta, ki v ekscentričnosti popolne odsotnosti logičnega, a lucidne domišljijske zabele, v kateri kraljuje namerno igranje z (večkrat namerno na glavo obrnjenimi) besedami, pravzaprav ne preneha zabavati. Je namreč jedro samonikle in otipljive glasbene substance Fonovega ekspresionizma. Instrumentalni eksces, ki nenehno spremlja poezijo, deluje vseskozi kot okrasno ogrinjalo in učinkuje v poslušanju šele »sekundarno«. Se pravi. Prva stvar, ki pade v uho na albumu, je Fon s svojim frenetičnim vpitjem ter vreščanjem. Slikovitost iskrivega uma Andreja Fona povzemata v knjižici albuma besedili skladb Makadamija ter otovritvene Za v razrez. Dobro nas »pelje« Fon v zgodbe in v zaključkih le teh polno šokira, predrami. Bistri glave.
Čeprav je gro albuma popolna glasbena neformatiranost, prinaša novi album prav zavoljo odličnega prepleta glasbenega moštva sodelujočih, absolutno nadgradnjo studijskega prvenca. Fon utrjuje z albumom »Hupam, da ste dobro« svojo unikatno avtorsko samoniklo pozo popolne ekscentričnosti, ki v spontanosti in nenadejanih glasbenih potezah, pozitivno preseneča poslušalca na vsakem koraku. Ne potrebujete debele kože, da bi vam album zlezel pod njo. Le ratio morate odklopiti. To pa ni lahka stvar v novih časih, mar ne? Skratka, od Fona lahko v prihodnje pričakujemo, še več glasbenega avanturizma ter pošatno-devaintnega manevriranja v neoprijemljivem glasbenem ekscesu. »Hupam, da ste dobro« je sicer tipski album podzemne glasbeno eksperimentalne izzivalnosti slovenskega geografskega porekla. Drzen in pogumen. V njem izživijo svoj ekspresivni trenutek prav vsi glasbeniki, ki prispevajo svoj košček k sliki albuma. To je bistveno. Album organskosti in naravnih kolažev, nepotvorjen v substanci. Išče izraznost ujeto na prvo žogo. Torej eksperimentalizem v pravem pomenu te besede. Sama glasba je zapeljana v svoji neformatiranosti tako, da bi jo bilo z lahkoto konceptualizirati in uporabiti v gledališki igri, vrste mjuziklu.
na vrh