Dolga pot je za kranjsko death metal zasedbo Penitenziagite ob imenu katere smo si ob prvem srečanju z njo lomili jezike. Bend, ki si je svoje ime sposodil iz Ecove klasike Ime rože, je svojo pot začel pred dobrimi desetimi leti in nase opozoril s prvim demo posnetkom leta 2005. Nekaj let kasneje so se Penitenziagite na njegovem odličnem nasledniku The New Evolution otresli black metal korenin in se prelevili v čistokrvni death metal bend, nato pa je njihova studijska aktivnost zamrla. Vse do letošnjega leta, ko bodo okroglo obletnico le obeležili z dolgometražnim studijskim prvencem Humanity Galore.
Da je v bendu dolgo tlela želja po studijskemu prvencu je jasno takoj po soničnemu napadu Origin of Desolation, ki v trenutku povozi z močjo udarnega vala eksplozije atomske bombe. Orientalski prizvok začetka uvodnega komada za trenutek spomni na bolj death metalske trenutke kakšnih Behemoth ali Melechesh, hitro pa Penitenziagite eksplodirajo v death metal v pravem pomenu besede, ki je blizu bendom kot so Immolation, Monstrosity ali Vomitory. In Penitenziagite pravzaprav v ničemer ne zaostajajo za omenjenimi velikani, jasno je sicer, da Humanity Galore ni nikakršna death metal (r)evolucija, a tega niti ne potrebuje, saj je preprosto izjemna porcija potresnega death metala kot ga pri nas že dolgo nismo slišali. Album je bleščeč predstavnik dinamičnega, udarnega in odlično zvenečega death metala, ki ga odlikuje izjemna razgibanost materiala. Ta se skriva predvsem v učinkovitih in raznolikih rifih, ki se ne ponavljajo in vsakemu komadu vtisnejo črno dušo človeške morbidnosti. Zanimivo je predvsem to, da na albumu praktično ni (daljših) kitarskih solaž, ki pa se jih sploh ne pogreša, saj kitarska dvojica Anže Demšar/Žan Kavčič celoto vseobsegajoče zapolni z norimi rifi, ki enkrat blasfemično cvilijo, drugič brutalno režejo, tretjič ponudijo tudi melodijo ali dve (»epic as fuck« bridge v Cleansing) in četrtič lomastijo z masivnim grooveom, ki tepta kot stvori v Kingovemu Mist. Tu solidno podlago zagotavlja Matičev bas, ki sicer ni prav dobro slišen, a kljub temu dobro zapolni temo Humanity Galore in ne pusti, da vanjo posije sonce. In potem je tu še Gašperjevo bobnanje, ki se nadte zgrne kot Kaiju iz Pacific Rim in te raztrga na vse konce. Poskrbijo namreč za vse – hitre bas bobne, lomastenje po snareu, skrb za premišljeno vključitev činel in hudičevo pestrost. Če so na EPju bobni zveneli kartonasto je zgodba na Human Galore povsem drugačna, saj imajo moč tornada. »Last but not least« pa celoto v death metal popolnost zapakira fenomenalen Demšarjev vokal, ki se po moči zlahka primerja z Rossom Dolanom (Immolation) ali Erikom Rutanom (Hate Eternal). Anže je brutalen, a hkrati jasen in razločen.
Penitenziagite so na Humanity Galore izbrali podobno pot kot Dickless Tracy na Paroxysm of Disgust, saj so, tako kot oni, ponovno posneli nekaj starega materiala. Na Humanity Galore se tako v novejši, osveženi in s tem še bolj udarni obliki pojavijo trije rušilci z dema The New Evolution – Path Lain In Shadows, Lords Long Forgotten in Circle of Life – ki se z novejšim materialom popolnoma zlijejo in tvorijo koherentno blasfemično pošast, ki te ne spusti iz svojega prijema vse do zadnjih trenutkov Circle of Life, ko na koncu iz tebe iztisne še zadnjo trohico življenja. In če bi mislili, da Humanity Galore proti koncu izgublja na moči je temu ravno obratno. Circle of Life namreč izbruhni s srdom totalne vojne in zapečati dejstvo, da je Humanity Galore album iz katerega kar pronicajo komadi, ki pustijo trajajoč vtis. In dejstvo, da je Humanity Galore verjetno najboljša domača death metal plata po legendarni Through Endless Torment šoštanjskih Supremacy! Humanity Galore je zmaj, ki bo oglodal samo bistvo človeštva, ali kot je rekel Salvatore: »Penitenziagite! Watch out for the draco who cometh in futurum to gnaw your anima!« Čas je za pokoro!
na vrh