Glasgowske ulice premorejo dobro mero besa, agresije ter dobrih glasbenikov. Leta 2005 nastali Bleed From Within so nasledniki izročila novodobnega izročila skupin, kot so job For A Cowboy, Mandeed, The Red Chord, Black Dahlia Murder in podobnih. Dve leti po izgubi studijske nedolžnosti z EP-jem se vrnejo s prvim dolgometražnim izdelkom, ki je v bore pol ure sposoben nanizati vse argumente, zaradi katerih je vsa nadaljnja pozornost več kot upravičena in naravna. Gre namreč za metalsko podkrepljen metalcore, ki je zrasel na zelniku death metala.
Vešči so tehnicizma, zato v svoji radikalnosti sledijo polnemu glasbenemu dopolnjevanju vseh glasbenih atomov te petčlanske legije neusmiljenja. Humanity po uvodnem intru prelevljen v divjo zver reže in kolje po vašem umu ter ušesih, deathcore vokali pa poganjajo kal frustracije in vse večje živčnosti, ki prihaja v valovih. Atmosferičnost, polne kitare ter podajanje novodobnega evangelija bližajoče kataklizme so del čara. Svet, v katerem živimo, je devianten ter v kali obsojen na propad. In del te pridige podajo tudi škotski mladci. Po uvodnem poročilu o naravnih katastrofah sledi premor in nato ste tam, kjer ni muh. Hitroprsti kitarski dvojec Davea Lennona ter Craiga Gowansa vas zaluča v zvočni zid nepropustnih in udarnih kitarskih rifov. Zvok, dopolnjen z ritmično taktirko matematično točnih bobnarskih udarcev Alija Richardsona ter basista Davieja Provana krona še kričeč in razbrazdan glas vokalista Scotta Kennedyja. Harpije pijejo voljo po uporu ter pobegu. Ostajajo brezup, bolečina ter nemi kriki rotenja za skorajšnji prihod odrešenika. Religija na temeljih pohlepa ter poneumljanje množic so primerna snov za vnovično literarno obdelavo, namesto romana pa ste v primeru Bleedov deležni črtice oziroma strnjenega haikuja, ki ima svojo kataklizmično glasbeno spremljavo. Korektno godbo pa krasi ena bistvena napaka. Težko se otresete primerjav z Bring Me The Horizon in ta večna primerjava z že slišanim nekoliko skvari občutje užitka, katerega ste se nadejali. Breaki, naval oklevajoče atake ter kloniran vokal Olija Sykesa redčijo ugodje med občasnimi izbruhi brutalnosti. Občasno je briljant škotske naveze manj brušen in v teh epizodah se skriva lepota. Growli so pogosti, a bi jih bilo za ščepec (ali dva) več.
Talent ter izrazita nagnjenost k popolnosti daje plošči pečat kvalitete, ki je dozirana v hitri polurni šprint, ki je dober, ne premore pa izjemnosti. Vsemu navkljub je začetek precej obetaven in si skupina povsem upravičeno širi krog poslušalstva tudi pri nas, saj so nedavno (maja) rušili stereotipe v molilnici metala - v alternativnem epicentru Metelkove ter njenem popku dogajanja: Channel Zero. Kvintet opravi svojo nalogo dostojno, profesionalno ter niti malo ne v sramoto žanru ter fanov. Humanity je namreč čista in eksplozivna mešanica strasti, želje po dokazovanju ter furioznega besa, zaradi katerih je plošča vredna večkratnega preverjanja, skupini pa lahko priznam kapitulacijo ter izrečem iskreno željo po še! Nadaljevanje v obliki albuma Empire je namreč že spisano.
na vrh