Saga: House Of Cards

Saga so po zmagoslavni vrnitvi na "Full Circle" (1999), kjer so prisegli večno zvestobo svoji specifični obliki art rocka, z istim, če ne še celo povečanim, tempom nadaljevali naprej z ustvarjanjem artistično visoko profiliranih albumov s katerimi so vedno znova potrjevali, da še zdaleč niso rekli zadnje. Ustvarjalna energija, ambicioznost in delovni zagon so se med kanadsko četverico potem, ko je bil povratek h koreninam med njihovimi privrženci zelo dobro sprejet, močno povečali. Na "House Of Cards" lahko spet zaznamo prepoznavni zvok skupine, utemeljen na kombinaciji melodičnosti in kompleksnih, nepričakovanih časovnih prehodov, kjer se po hard rockersko udarne kitarske pasaže Iana Crichtona pogosto prelivajo z raznovrstnimi teksturami klaviatur Jima Gilmourja (večkrat uporabijo tudi po tri različne sintesizerje v eni skladbi), mogočnim vokalom Michaela Sadlerja in poskakujočem ritmu. Vse skupaj pa znova odlikuje izjemno dovršena produkcija Jima Crichtona, ki se je zdela iz albuma v album vse boljša. Občudovanja vredno je, kako skupina na "House Of Cards" uspešno združuje moderno produkcijo s svojim prepoznavnim, povsem specifičnim zvokom, katerega so ohranili vse od konca 70-ih.

Navidezno Saga na "House Of Cards" v marsičem sledi glasbenemu receptu predhodnika in svojih klasičnih albumov iz konca 70-ih in začetka 80-ih, vendar so posameznim skladbam poleg poglobljenega zvoka dodali vrsto inovativnih in zanimivih aranžmajev, ki se jih prej niso še nikdar lotili. Na albumu prevladuje vrsta krajših del brez kakega morebitnega progresivno rockovskega epa, kar je za skupino, ki je imela vedno velik poudarek na melodiji celo boljše. Pri Sagi pač velja tista, da se za navidezno dostopnostjo ponavadi skriva največja kompleksnost. Znamenita poglavja, ki tvorijo skrivnostni znanstveno fantastični koncept o ukradenih možganih Alberta Einsteina, se nadaljuje preko dveh "poglavij" tudi na tem albumu. Potem, ko je bilo na prejšnjem albumu razkrito ime glavnega junaka, sta se avra skrivnostnosti in ugibanje okrog razpleta še povečali. Ob vsem tem pa je na nekaterih delih kot tudi liričnih ekspresijah zaslediti tisti njihov specifični, sarkastični humor, ki je v pravih mejah in na pravih mestih.

Album je napolnjen s skladbami, ki je vsaka na svoj način zmagovalec zato ni ne kakšnih posebej izstopajočih mojstrovin niti šibkejših trenutkov. Vse skladbe na "House Of Cards" so svojevrstne poslastice, ki albumu zagotavljajo konsistentnost in odličen pretok. Kako dobro zveni klasična Saga tudi v 21. stoletju nas prepriča uvodni "God Knows". Ta vsebuje prepoznaven poskakujoč ritem v srednjem tempu s klasičnim navitim kitarskim rifom in mogočnim, a tudi nekoliko sarkastično obarvanim vokalom. Epski refren je umetelno napeljan skozi osrednji rif, ki drsi skozi melodične teksture klaviatur in razvejan ritem. Časovni prehodi se ves čas nepredvidljivo menjajo iz enega v drugega. Prava poslastica tako za ljubitelje njihove art rock tradicije kot bolj modernih zvokov, ki niti ne zveni tako daleč od progresivnega metala. Hard rockersko naravnani "The Runaway", ki se odpre z zvokom vlaka, bi z lahkoto označil za Saga klasiko. Njena glavna odlika je žagajoč hard rock rif napeljan skozi dokaj preprost funky ritem. Soliden refren spremljajo tudi večglasja medtem, ko med solažami klaviatur in kitare ne manjka duhovičenj s kakršnimi so poslušalce razveseljevali v 80-ih. Pohvaliti gre tudi Jimovo melodično uporabo basa, ki je ves čas lepo razločen.

Izvrstni "Always There" se odpre z nežnim uvodom na akustični kitari in klaviaturah, katere spremlja romantičen vokal. Temu sledi izvrsten simfonični aranžma ter preliv v sanjski mogočno-romantični refren, ki je glavna terna te skladbe. Še boljše zveni "Ashes To Ashes (Chapter 11)", eno izmed dveh poglavij na albumu, ki občasno res zveni kot glasba iz nekega znanstveno-fantastičnega filma. Po skrivnostnem uvodu na sintesizerjih in zvočnih vzorcih vpade fenomenalni motiv, ki ga tvorijo vokalna večglasja in zavese klaviatur. Skrivnostno-vesoljsko vzdušje občasno naelektri klasični hard rockerski rif. Skladba ves čas plove nekje med simfoniko, ki jo prinaša vnos bogatih tesktur na klaviaturah ter udarnosti, ki jo tvorijo nasršene kitarske pasaže. V interakciji se kot posledica ustvarjajo čudovite melanholične harmonije. "Once In a Lifetime" vsebuje lep uvod na akustični kitari. Poslušalec pričakuje klasično ljubezensko balado vendar v refrenu nastane zelo lep, skoraj himničen napev z večglasji, ki vsebuje precej filozofsko sporočilo. Med določenimi sekcijami pa tudi ne manjka energičnih vložkov na električni kitari. Vzdušje zbuja nostalgijo po nekih starih dobrih časih.

"Only Human" prav tako vsebuje prelep uvod na akustični kitari in melanholičen vokal, ki se prek bogatih tekstur na klaviaturah stopnjuje do zmagoslavnega refrena. Slednji izraža tako pozitivizem kot neprikrit kanček sarkazma. "That's How We Like It!" je eden najboljših trenutkov celotnega albuma, vsaj kar se tiče magičnega vzdušja, duhovitih aranžmajev in nepredvidljivosti, še en močen kandidat za Saga klasiko. Odpre se kot navit hard rocker z nasršenim rifom in pobesnelimi bobni nakar se v določenem trenutku popolnoma umiri. V tem delu nastopi zelo spokojno vzdušje, kjer se skladno prelivata Michaelov in Jimov vokal. Temu večkrat sledi "bojni marš" z udarnimi ritmičnimi prehodi in besnečim rifom. Ko to stopnjevanje doseže vrhunec nastopi sanjski večglasen refren, ki ga v navezi ustvarita Sadler in Gilmour medtem, ko v ozadju donijo vesoljske teksture klaviatur in mogočen rif. Zabelijo pa ga še s skandirajočim verzom "that's how we like it". Saga so bili vedno mojstri odličnih refrenov,vendar je ta eden najboljših saj v sebi vsebuje toliko raznovrstne magije. Navdušuje pa tudi to kako Ian briljira v ozadju s svojo solažo na kitari medtem, ko istočasno lahko slišimo dualno kitarsko harmonijo, katero je odlično posnel za potrebe te odlične kompozicije. Težko bi izbral favorita z albuma, a če bi ga moral bi bil to "That's How We Like It!".

"Watching The Clock (instrumental)" je keltsko obarvani inštrumental z baročnim motivom na klavirju, ki predstavi solistične sposobnosti mojstra Gilmourja. "We'll Meet Again (Chapter 15)" je še ena klasika, ki se šibi od hard rockerske energije, ki jo ustvarjajo naelektrene kitarske pasaže, a je obenem lepo uravnotežen z vesoljskimi, subtilnimi klaviaturami. Tu ves čas lepo prehajajo med hitrimi in umirjenimi sekcijami. Ne manjka mogočen vokal prek režečega rifa in simfoničnih zaves v refrenu. Proti koncu albuma pa nas presenetijo še z duhovitim pop rockerjem "Money Talks", ki je izšel kot single in je bil v domači Kanadi celo manjši hit. Temu se ne gre čuditi saj gre za eno njihovih najboljših pop rock stvaritev z odlično melodijo in duhovitim večglasnim refrenom, ki nikakor ne gre iz ušes in je kot ustvarjena za radio. Kdor se je uspel dokopati do singla je lahko občudoval tudi odlični video, ki je po mojem njihov najboljši, kjer je lahko videl Sadlerja v vlogi velikega frajerja, ki brije norce iz skorumpiranih bankirjev, pohotnih tajnic in naivnih strank vmes pa se sprehaja tip z glavo kobilice. V Kanadi je bil tisto leto celo izbran za najboljši glasbeni video. Zaključni "House Of Cards" je morda še najbolj povprečno delo na albumu, čeprav ni brez svojih čarov. Za finale bi sicer pričakoval še kak prog rockovski epski katalizator, a gre za skladbo v srednjem tempu s hard rockerskimi finesami, večglasnim refrenom in številnimi nasnetimi zvoki paranoičnih pogovorov in maničnega smeha. Kljub temu, da nekako odstopa od vzdušja celotnega albuma gre za še eno uspešno Saga burlesko, kakršnih se je na prejšnjih albumih precej pogrešalo.

"House Of Cards" je še eno veliko zmagoslavje za skupino, ki so jo marsikateri zaradi prevelikega zvokovnega nihanja v preteklih letih že večkrat skorajda odpisali, in brez dvoma eden njihovih najboljših albumov, povsem primerljiv z zgodnjimi leti. Saga so potrdili, da "Full Circle" ni bil zgolj neko srečno naključje in da ne mislijo več zaiti z začrtane poti, četudi so se dobro zavedali, da za svoj trud nikoli ne bodo bili razglašeni za kulturni objekt nacionalnega pomena (kot se je denimo zgodilo z Rush). Kljub temu, da so še vedno imeli komercialni potencial (kar dokazuje uspeh "Money Talks") pa so vedeli, da so bili vselej sposobni večjih stvari in zato so bili tovrstni "pop" trenutki vse bolj redki. "House Of Cards" se uvršča tik ob "Images At Twilight" (1979), "Silent Knight" (1980) ter "Worlds Apart" (1981) med največje art rock biserje. Tistega leta so bili Saga brez dvoma najbolj "vroča" kanadska rock skupina in zanimanje za njihovo izročilo se je med nepoznavalci spet opazno povečalo. Na naslednjem albumu pa je skrivnostna zgodba, ki se je z večletnim presledkom nadaljevala vse od njihovega začetka, naposled dobila svoja zaključna poglavja.