O treh super glasbenikih Billyju Sheehanu, Richie Kotzenu in Mikeu Portnoyu ni treba trošiti povedi. Trije glasbeni stroji. Vsak zase absolutni glasbeni posebnež. V kompanijo treh, je vsakega izmed njih zanesel povsem samosvoj glasbeni veter. Trije unikati. Ko jih primerjaš z vrstniki, absolutni fenomeni, ki na daleč štrle iz povprečja.
Da ne bi razvil pretiranega uvoda, pojdimo kar k bistvu. Album »Hot Streak« je nadaljevanje zgodbe istoimenskega prvenca, ki je izšel v letu 2013. Glede na to, kako je zadnja leta Kotzen hitro nizal svoje studijske albume, je jasno, da mu kreativnost nikakor ni usahnila, tudi v oziru ustvarjanja materiala za novi The Winery Dogs album.
Tudi na albumu »Hot Streak« lahko zaznamo večplastno glasbeno začrtanost, kar je posledica različnih glasbenih okolij v katerih so se skozi kariero razvijali trije gradniki zasedbe. Kotzen je nosilec idej. On prinaša idejne komponente soula, funka, hard rocka, tudi bluesa, Sheehan in Portnoy pa nadgrajujeta te iztočnice s svojimi prepoznavnimi vložki ultra-virtuoznih improvizacij, zato se kreše in spogleduje novi album znova z elementi progresivnega rocka in celo jazz rock fuzije. Dolgčas vam nikakor ne bo ob poslušanju tega izdelka. Še več. Odkrili boste, koliko lucidne zabave in hudomušnih potez je sposoben sproducirati ta vihravi trio v studiu. V ekstremno kratkem času. Zato posebnega evolutivnega premika v novo smer novi album, glede na predhodnik, ne dosega.
Onstran dejstev, da Kotzen še naprej izjemno napreduje v vokalnem smislu, nadalje onstran izjemnega, čvrstega zaznavanja treh gradnikov zgodbe o The Winery Dogs, pa izrazite muzikalične vrednosti (ena najlepše zloženih kompozicij albuma sta zagotovo Ghost Town in kasneje Spiral), ki jo razvija trio preko albuma, je treba imeti vseskozi v uvidu, da diktira ego vseh treh posameznikov nenehno polnjenje razpoložljivega prostora s tonažo solističnih eskapad, skladbe pa znajo biti zavoljo tega občasno naporne za poslušanje, saj so si razpotegnjeni solistični vložki, ki rahljajo vodilne motive skladb, med seboj zelo podobni (s Portnoyevimi, že kar predvidljivimi, rollingi vred). Album je bil hitro odigran in hitro posnet. Zato nosi album izrazito živo produkcijo. Kot bi bil zaigran na koncertu. Sheehan znova pokrije ogromno prostora s svojim izrazito čokatim in debelim »groovy« zvokom bas kitare. Da pa album ni le razkazovanje mišic Herkula, se The Winery Dogs oprimejo tudi baladnih trenutkov, kot je to akustična skladba Fire, kjer prihaja do izraza zlasti Kotzenova mehka pretanjenost in čutna prefinjenost (s solažo vred).
Tudi »Hot Streak« ostaja absolutni glasbeni posebnež, po katerem bodo z veseljem segli največji glasbeni gurmani, pa tudi vsi tisti, ki iščete surov, pristen, slečen plaz rockovske energije, do roba čaše napolnjene z veliko strastjo igranja. Čeprav je album za dve do tri skladbe predolg, trio še naprej fantastično funkcionira in ostaja tudi z novim albumom idejno neizpet.
na vrh