Zappa, Frank: Hot Rats

Frank Zappa, legendarni komponist, kitarist, pevec, režiser, satirik in kasnejši sovražnik št. 1 vseh dvoličnih varuhov ameriške javne morale, je konec 60-ih v svoj brbotajoči kotel raznovrstnih glasbenih sestavin in začimb vrgel še vroče podgane in iz tega skuhal album, ki med njegovimi ljubitelji še danes velja za umetnikovo največjo mojstrovino in enega ključnih albumov v zgodovini jazz rock fusiona. Kaj je tisto zaradi, česar "Hot Rats" tako izstopa med desetinami Fraknovih albumov, da se tako pogosto znajde na samem vrhu, ko njegovi privrženci naštevajo njegove najboljše izdelke? Odgovor je več, predvsem pa album v njegovi obsežni diskografiji izstopa po svoji dostopnosti, melodičnosti, lepoti posameznih aranžmajev in izjemnem ritmičnem pretoku. Obenem so aranžmaji ustvarjeni na tisti Frankov karakteristično humorističen način. Slednji dokazujejo njegov unikatni genij, kajti do zdaj se še ni našel korenjak, ki bi bil zmožen na tako duhovit način združiti rock ter tradicionalno resno glasbo kot sta klasika in jazz in na koncu ustvariti takšno perfekcijo. Frank je bil ne samo neumorni glasbeni inovator temveč tudi pionir na področju napredne produkcije in inovativnih snemalnih tehnik. Veliko ritmičnih sekcij na tem albumu je med snemanjem namerno pospešil, pomagal pa si je tudi s tehniko nasnemavanja. Čeprav je Frank užival v parodiranju psihadelične glasbe, deluje naslovnica tega albuma s svojim škrlatnim odtenkom in absurdnim motivom na moč psihadelično. Skrivnostna oseba, ki pritajeno gleda iz podhoda ter spominja na klovna, je neka ženska manekenka in ne močno naličeni Frank v kar so ponavadi zmotno prepričani nekateri izmed njegovih privržencev.

Potem, ko je dosegel svoj ustvarjalni vrhunec na področju avantgardne rocka z "Uncle Meat" (1969), ki je izšel samo nekaj mesecev pred "Hot Rats", je Frank razpustil originalno verzijo svoje spremljevalne zasedbe The Mothers Of Invention ter se usmeril na povsem samostojno pot, čeprav je imel že od vsega začetka svoje kariere nitke trdno v svojih rokah, ko je šlo za pisanje glasbe, besedil, konceptov in produkcijo. The Mothers Of Invention (kasneje samo The Mothers) so se v naslednjih letih pa vse do sredine 70-ih sicer še pojavljali v vlogi spremljevalnega banda, predvsem na koncertnih nastopih, vendar začetne vloge, kakršno so imeli v 60-ih, ko se je Frank štel za njihovega enakopravnega člana, niso nikoli več pridobili. Od članov The Mothers Of Invention je Frank obdržal samo svojega najljubšega glasbenika, multi-inštrumentalista Iana Underwooda, ki je bil na "Hot Rats" njegov glavni studijski partner, odigral pa je tudi večino inštrumentov na albumu (kot denimo klavir, orgle, flavto, klarinet, alt in tenor saksofon). Poleg Frankovih kitarskih umetnij, so prav Ianove klaviature in pihala ključni zvokovni gradniki tega odličnega albuma. Na njem pa so predstavili še nekateri izjemno talentirani glasbeniki, ki so še kasneje sodelovali na nekaterih Frankovih albumih, kot denimo legendarni francoski mojster violine Jean-Luc Ponty, prav tako legendarni pevec in Frankov srednješolski prijatelj, Captain Beefheart (pravo ime Don Van Vliet), tedaj komaj 16 letni basist Shuggy Otis, bobnar John Guerin, itd. Njihov doprinos vsekakor ni zanemarljiv in se pozna na izjemni ritmični dinamiki, ki je primerljiva z najboljšimi jazz bandi tistega časa. Frank je uspel iz njihovih talentov iztisniti pravi orkester v malem.

Glasbeni stil "Hot Rats" je kot že omenjeno izjemno duhovit jazz rock fusion z nekaterimi elementi klasične glasbe, ki je nadomestil dotedanjo Frankovo prakso kombinacije absurda, musiqe concrete, surf rocka, psihadelike in rock'n'rolla. Leto 1969 je bilo rojstno leto jazz rock fusiona in prva, ki sta z vsem sijajem zablestela na tem glasbenem področju sta bila Frank in legendarni jazz trobentač Miles Davis s svojim albumom "In a Silent Way", ki je izšel le nekaj mesecev pred "Hot Rats". Frank je sicer že na "Lumpy Gravy" (1968) dokazal, da njegovo glasbeno zanimanje še zdaleč ni omejeno samo na rock temveč tudi na klasiko in jazz medte, ko je bilo na "Uncle Meat" že več kot očitno, kakšen bo naslednji korak njegove glasbene kariere. To pot se na posameznih delih razen vpliva avantgardnega skladatelja Edgarja Vareseja čuti tudi vpliv Igorja Stravinskya, ki naj bi sodil med Frankove najljubše klasične skladatelje.

"Hot Rats" je od prve do zadnje minute nabit z izjemno sočno in duhovito kombinatoriko rocka, jazza in simfonike, ki z vsakim poslušanjem jemlje dih s svojo izjemno visoko stopnjo virtuoznosti in dimaničnosti. Uvodni "Peaches En Regalia" je eden izmed najbolj znanih in priljubljenih Frankovih inštrumentalov, če ne celo najbolj znan in naravnost sanjski uvod v album. S prečudovito, skorajda romantično melodijo na drdrajočih bobnih in basu komaj 16- letnega "čudežnega dečka" Shuggya Otisa, enega izmed mnogih Frankovih odkritij, katerim je kasneje posredno omogočil solistično uveljavitev, šegavim vibrafonom, duhovitimi pihalnimi aranžmaji, finimi plastmi klaviatur in nabritimi Frankovimi pasažami na kitari, sodi med njegove najbolj melodične poslastice. Ena izmed glavnih posebnosti te umetnine je tudi ta, da so bili bobni nasneti skupaj iz več različnih posnetkov in namerno pospešeni, kar ustvarja. "Willie The Pimp" je edina kompozicija, ki vsebuje vokal. Za slednjega je bil odgovoren Frankov stari kamerad in prav tako priznan avantgardni solistični glasbenik, Captain Beefehart, ki s svojo prehlajeno/okajeno barvo glasu pijanca in temu ustreznim besedilom kompoziciji dodaja precejšnjo mero pocestne umazanost. Kompozicija navdušuje z izvrstno kombinatoriko neverjetno šegavih Frankovih bluesovskih pasaž na kitari med katerimi ne manjka odlična solaža ter uporabo tolkal in basa za katerega tokrat skrbi Max Bennett, ki je poleg kitare pogosto eden najmočnejših elementov večine kompozicij. Frank je po mojem prav na tem albumu prvič zares opozoril nase tudi v vlogi izjemnega kitarista. Sanjski ritmični prehodi držijo kompozicijo na ustreznem ravovesju na meji med blues rockom in jazzom. Vmes pa Beefheart poleg uporabe orglic iz sebe spravlja nemarno groteskne opičje vzklike. Osrednji motiv, kjer izstopajo nabrita pihala in violina se ponovi tudi v izteku. Najbolj avantgardno rockersko delo na albumu in ustrezna zakuska pred nadaljnjimi jazz rock fusion poslasticami.

Dober kandidat za najslastnejšo izmed njih je po mojem "Son Of Mr. Green Genes", ki v popolnoma drugačni, simfonično-jazzovski preobleki, vsebuje glavni motiv iz "Mr. Green Genes" z albuma "Uncle Meat". Ta kompozicija je tako rekoč popolna kombinacija duhovitih orkestralnih aranžmajev, jazzovske ritmične dinamičnosti in rockerske razposajenosti in po mojem kar osrednje delo na albumu, čeprav je odlično sleherno izmed njih. Kompozicija, ki ne neha navduševati s svojo popolnostjo, ki je plod izjemne dinamičnosti med posameznimi glasbeniki, ki iz sekunde v sekunde z neverjetno učinkovitostjo menjavajo časovne prehode ter posamezne motive. Po uvodnem orkestralnem, latinsko obarvanem motivu na pihalih in klaviaturah, ki bi lahko sodil tudi v kak kavbojski film, v nadaljevanju sledijo osupljivi ritmični prehodi na basu in bobnih, zabeljenimi z neverjetnimi sanjskimi pasažami na kitari, ki so iz minute v minuto vse bolj duhoviti in sčasoma povrnejo glavni "vestern" motiv. Težko bi se odločil kaj me na tej kompoziciji najbolj navdušuje; čudoviti orkestralni aranžmaji na pihalih ter klavirju, neverjetna ritmična dinamika basa, bobnov in tolkal ali razposajene pasaže na Frankovi kitari – vse je tako dobro položeno na prava mesta, da ne najdem ustreznih besed. Brez dvoma ena izmed najboljših kompozicij v Frankovi karieri. "Little Umbrellas", ki vsebuje nekoliko temačnejše, nekoliko skrivnostnejše vzdušje ima še bolj poudarjeno jazzovsko komponento prek obiširne uporabe saksofonov, klarineta, klavirja in tolkal med katerimi kot ponavadi najbolj izstopa vibrafon. Svoje pa doda tudi nabrita flavta, ki ji daje ustrezno mero duhovitosti. Nekateri aranžmaji bi se z lahkoto nahajali v kaki psihadelični risanki ali igrici.

"The Gumbo Variations" je s svojo več kot 16-minutno dolžino najdaljša kompozicija in še en kandidat za najboljše delo na albumu. Kot pove že njeno ime vsebuje številne jazzovske variacije, kakršnih so bili sposobni samo Frank in njegovi glasbeniki. Začne se kot neke vrste jazzovska improvizacija nakar se sprevrže v izjemno energičen del, kjer nastopi morje pihal, nabrušene kitarske pasaže in uporaba hammond orgel v ozadju. Frankova kitara pogosto bije prave epske solistične bitke z Ianovim saksofonom in oba sta v kombinaciji glavni vir humorističnega vzdušja, ki sicer prevladuje na teh čudoviti jazzovsko-simfonični poslastici. Ritmična kombinatorika in hitrost posameznih prehodov še danes jemljeta sapo in argumenti so sami presežniki. Posebej opisovati posamezne sekcije bi bilo tako rekoč nesmiselno saj se v vsakem motivu nahaja toliko različnih kompleksnih glasbenih elemnetov, ki bi večini izmed tedanjih rock skupin zadoščali že samo za eno kompleksno skladbo, ki bi spadala med njihove artistične vrhunce. Za genija Frankovega kova pa je bil tovrsten pristop skorajda prava malenkost in podobnih kompleksnih jazz fusion kompozicij je v prihodnosti ustvaril še lepo število. "It Must Be a Camel", ki vsebuje umetelno violino mojstra Jeana-Luca Pontya, osupljive aranžmaje na pihalih ter klavirju in odlične ritmične prehode bobnov Johna Guerina, pa je zaključna jazzovska poslastica s precej psihadeličnim vzdušjem. Nabriti pihalni aranžmaji, zasanjani klavir, neverjetna igra tolkal ter drdrajoči bas ustvarjajo nepozabno vzdušje ter se med seboj prelivajo z osupljivo hitrostjo. Posamezni prehodi na pihalih, klavirju in bobnih zvenijo zares dramatično. Vse to pa je šele uvertura v sekcijo, kjer pridejo do popolnega izraza Frankove raztresene pasaže na kitari, ki segajo od prostih improviziranj do pravih hard rockerskih struženj. Še ena mojstrska kompozicija, ki bi se lahko znašla tako v kakem filmu kot risanki. Briljantnen zaključek albuma, skorajda tako kot njegov začetek.

"Hot Rats" je brezčasna mojstrovina zgodnjega jazz rock fusiona, ki povsem upravičeno sodi v sam vrh Frankovega ustvarjalnega opusa in ob kateri ne bi smel ostati hladen noben zahteven ljubitelj kompleksne, visoko eksperimentalne glasbe. To je album s katerim je Frank (vsaj začasno) uspel opozoriti nase in navdušiti tudi tiste poslušalce, katerim niso bili preveč po godu njegovi začetni avantgardni albumi, kjer jih je motil njegov absurdni, pogosto straniščni humor, odštekani elementi musique concrete, parodiranje nekaterih "herojev" rock'n'rolla in družbene ter politične aluzije, katerih je bilo pri njemu vedno v izobilju. Ni jih malo, ki so šele po izidu "Hot Rats" začeli Franka upoštevati kot resnega glasbenika in komponista in ne samo satirika, ki uporablja glasbo zgolj za orodje svojih sarkastičnih družbenih pogledov, čeprav je večina aranžmajev na albumu kot že povedano, kar se tiče njihove duhovitosti nič manj nabritih od tistih avantgardnih del z absurdnimi dialogi s katerim je tako rad bril norce iz ameriške družbe. Tista odločilna komponenta, ki je Franka (začasno) približala tudi širšemu občestvu je, da je na "Hot Rats" namenil veliko prostora tudi melodičnosti posameznih del. Obenem pa je Frank spet dokazal, da je bil dedec in pol s tem, ko je večino aranžmajev napisal tako, da bi se lahko vrteli tako v filharmonični dvorani kot v cirkusu. Za vse, ki bi radi nekje začeli pa ne vedo kje, je "Hot Rats" idealen začetek za spoznavanje s Frankovo izjemno bogato zapuščino, za nekatere pa bo tudi prvo srečanje s čudovitim svetom jazz rock fusiona. "Hot Rats" je zagotovo eden izmed tistih albumov, ki sodijo v vsako pošteno glasbeno zbirko slehernega gospodinjstva od dežele na sončni strani alp pa do inuitskega naselja iglujev, kjer se nekateri prebivalci srečujejo s problemom rumenega snega.