Kontroverzni Britanski glam rockerji The Darkness so pošteno premešali štrene leta 2003, ko je izšel prvenec »Permission To Land«. Svoj skrajni ekstrem glasbenega ekscesa je zasedba dosegla dve leti kasneje z »One Way Ticket To Hell… And Back«. V času, ko so na MTVju kraljevali bendi brezmejnega dolgočasja derivatov post grunge faze tipa Staind, Nickelback,... so The Darkness s svojo "pričesko" nepričakovano desantnega šok principa, ki blagodejno vpliva na čiščenje še tako zaprtih semenovodov, s prefinjenim plasmajem parodije, "vtaknili gnilo jajce" v pop kulturo masovnega pobebljanja. Rock 'n' roll se je vrnil s prihodom The Darkness znova v fokus množic. Moralo pa je počiti v Veliki Britaniji. Ne v ZDA, kjer po pravilu stvari le posnemajo in jih kasneje prepakirane še enkrat prodajajo butasti masi.
Žal zabava ni trajala dolgo. Bend je leta 2006 zaključil delovanje, šef benda Justin Hawkins pa je zaradi izčrpanosti razglasil, da se mora za nekaj časa povsem odreči aktivnostim povezanim z glasbenim poslom. Pa je prišlo obdobje v lanskem letu, ko je rehabilitirani Justin (očiščen vseh slabih razvad) stopil v resen dialog z bratom Danom, oba pa sta se soglasno odločila da zaženeta The Darkness v novo delovanje. In to v originalni - »Permission To Land« postavi.
In The Darkness so potrebovali tip albuma,ki bo gradil na »Permission To Land«. Ne na kanček preproducirano zloščenem in slajšem, a vseeno odličnem »hit maker« nasledniku »One Way Ticket To Hell… And Back«, s katerim so The Darkenss »pokorili« naposled tudi mase v ZDA! The Darkness so se morali spustiti znova še enkrat do svojih korenin, da se zavedo prabistva rockovske retorike! »Hot Cakes« ponuja surovo, neposredno, slečeno prvinsko produkcijo prave rock n' rol histerije. Kot tak izraža s svojo kakovostjo v vsem kredibilen in pravilno odmerjen polnosubstančni korak skupine v nov začetek. Ohranja namreč pravi značaj The Darkness tipičnosti. Justin Hawkins mož, danes očiščen vseh sil zla, s cankarjansko zavitimi brčicami, žvrgoli kot vrabček tudi v letu 2012 in tako The Darkness princip uspešno zadržuje še naprej popolno prepojenost z izlivi prebitkov testosterona, hkrati pa nekoliko več aranžerske premišljenosti, kar prihaja seveda z leti v katerih, kot glasbenik, zoriš in zrasteš. Tipične satire in črnega humorja na »Hot Cakes« ne manjka, sicer parodija ne more vžigati.
Tu so tipične značilnosti, ki so od nekdaj okarakterizirale The Darkness. Na trenutke ekstremno visoko melodično petje Justina Hawkinsa, ob katerem lahkotno poka več decimetrov debelo steklo, (Concrete, Forbidden Love, Love Is Not The Answer,..), zvito plasiranih melodičnih napevov, ki vlečejo na staro šolo Queen (Forbidden Love, Nothing Gonna Stop Us Now), značilni slečeni riffi, ki povzemajo zmes AC/DC retorike (She's Just A Girl, Eddie), prežete z melodičo figuracijo britansko melanholičnega in klasicistično obarvanega principa starošolskih heavy rockerjev U.F.O.
Album zgrabi takoj za uhlje in v svoji visoko vzdržljivi erektivni legi ne popušča do konca. Od Every Inch Of You, Nothing Gonna Stop Us Now, With A Woman, do Keep Me hangin On in dalje. Ob tem je najbolj pomembno to, da so skladbe med seboj dovolj razgibane v vodilnih melodijah in atmosferičnem razvoju. Obenem navdaja z občutkom neverjetnosti spoznanje, da vas bo vseskozi vsaka skladba na nekaj spominjala. Na nekaj starega, staro rockovskega, pa po drugi plati ne boste zmogli natančno definirati kaj bi to lahko bilo. Preprosto zato, ker je vse to kar počnejo The Darkness tako lepo zapakirano v polno satiro iskrive The Darkness komedije, ki spelje poslušalca na povsem samosvoje tirnice. The Darkness tirnice torej! Takšni občutki so redki v rock glasbi. Značilni pa so za zdravo obliko parodije. In The Darkness tudi s »Hot Cakes« ostajajo na tej poti.
The Darkness so presenetili na »Hot Cakes« tudi z integracijo priredbe Street Spirit (Fade Out) - izvirnika Radiohead. Neverjetno, a resnično! Ta skladba nosi mračno kopreno, ki ni ravno vsakdanja za The Darkness. Rušilno penetrativni riff, ki prihaja naravnost izpod jurizdikcije starega dobrega N.W.O.B.H.M. gibanja je jedro, ki vodi v polni galop to odlično priredbo. Kot takšna, odlično stopnjuje dinamični razvoj samega albuma in dostavlja nanj še en poseben trenutek, ki ga okarakterizira posebno razpoloženjsko stanje. Pravi starošolski šrapnel, ki diši po najbolj zgodnjih Iron Maiden.
Tisti najbolj zagreti se boste dokopali do količinsko omejene, a vsebinsko razširjen izdaje albuma »Hot Cakes«. Na njem vas bodo čakale štiri dodatne skladbe, med katerimi pa bo gotovo najbolj zanimiva prav zadnja Cannonball. Ta v svoji tipični »The Darkness iztirjenosti« povleče k sodelovanju presvetlega Jethro Tull flavtista in šefa skupine Iana Andersona, ki prevetri skladbo v svojem tipičnem Jethro Tullovskem soliranju. Še ena neverjetna kombinacija, ki pa odlično funkcionira. Seveda kot rečeno. Dostopna le na količinsko omejeni izdaji albuma »Hot Ckakes«.
Karakter tega albuma jasno trka po spoznanju, da se The Darkness obvezno hodi obiskovat na koncerte. To je skupina rojena za na oder. Zvočna homogenost in kompaktnost, kot tudi aranžerska pronicljivost, k temelji na principu »manj je več«, ohranja temelj The Darkness definicije tudi na »Hot Cakes«, obenem pa vsa iskriva rock' n' rol dražljivost daje jasno vedeti, da je njena sporočilnost polno realizirana le ob odrski izvedbi!
»Hot Cakes« s svojo satiro, komičnostjo, obenem pa zrelostno premišljenostjo, kar je nekaj novega pri Justinu Hawkinsu, vrača skupino na nekdanje mesto rock zemljevida, pa čeprav The Darkness ne morejo več tako vroče zažgati danes, kot leta 2003 (časi se pač spreminjajo in generacije mas z njimi). Obenem s tem pa »Hot Cakes« vzdržuje še bolj bistveno stvar The Darkness poante. Rock 'n' roll ostaja s »Hot Cakes« prefinjeno infiltriran v neskromni pop kulturi MTV-jevskega formata. To je dokazala že opravljena nedavna turneja, ko so The Darkness odpirali koncerte po Vzhodni Evropi pred Lady Ga Ga. Deluje strašljivo in v preteklih časih rock glasbe skrajno nedopustno, obenem pa v tem ni skrbi za novi milenij, saj so The Darkness s svojim ščepcem parodije atraktivna skupina, ki zna pisati in aranžirati odlične skladbe, s katerimi je zdravo krmiti ozko definirano doumljivost razumevanja glasbe sive mase! Ozki Spandex, navite brčice, stoje na glavi, razgaljene kurje prsi,... Vse to zdrži vodo. Preprosto. The Darkness so predobri glasbeniki, da bi se lahko osmešili. Dostavite še več takšne robe fantje!
na vrh