Trenutno najbolj vroča kantavtorska slovenska dvojica Katarina Juvančič in Dejan Lapanja, predstavljata po vsega dveh letih, odkar je izšel njun prvenec »Selivke« (2012), nov studijski izdelek. Naslovljen kot »Hope's Beautiful Daughters«.
Ambicioznosti Katarin in Dejanu zagotovo ne primanjkuje. Po iskanje navdiha sta se tokrat odpravila na daljno Škotsko in s tamkajšnjimi umetniki zgradila most do tako rekoč prvega glasbenega dokumenta, ki je nastal v slovensko škotski navezi. Prijateljevanja so stara, izmenična gostovanja glasbenikov v eni in drugi državi, že kar tradicionalna. Zakaj zatorej, ne bi ustvarili česa skupaj?
Novi album je pravzaprav drugi del albuma »Selivke« (v sporočilnem smislu). Znova se dotika »herojstev«, zmagovitih pustolovščin, pa tudi zmot in zablod (svetovne) ženske populacije, pa naj si gre pri tem za izbiro fiktivnih (pravljičnih) likov, ali oseb, ki so s svojimi dejanji tako ali drugače doprinesle opaznejši gorski masiv v mozaik človeške zgodovine. Glavni akterji posameznih zgodb na albumu »lepih hčera upanja« so pregovorno »ujeti« misel Sv. Avguština upanju, ki vseskozi rojeva pogum in jezo. Dve stanji človeške zavesti, ki sta usodno prepleteni v nekakšen mentalni in stvarni možganski perpetuum mobile, ki nas ohranja vseskozi v ustvarjalni preži. Od reševanja vsakodnevnih intrig »malega človeka«, do sestopa na Luni (in vse vmes). Seveda je govora o tistem delu svetovne populacije, ki je (še) čista v srcu, mislih in dejanjih. Na albumu »Hope's Beutiful Daughters« pa je ,kot že omenjeno, orientirana na ženski svet.
Navdiha na albumu nikakor ni primanjkovalo. Gre za poseben izdelek, ki je kombinacija pripovedovanja in dejanskih glasbenih točk. V efektivnem smislu poseduje album vse glasbe komaj za polovico njegove celotne minutaže. Tam nekje okrog 26 minut. Katarina in Dejan sta, kot osnovna snovalca poezije, glasbe in aranžmajev, več kot fascinantno začutila zakladnico izročila škotske folkore in mistike, kot tudi mitologije. Izdelek se šibi od spogledovanja s tradicionalnimi vzvodi keltskega melosa, tako v vodilnih vokalnih melodijah, ubranem aranžiranju, zlasti na točkah, kjer se k mični vokalni milini ženskega petja spravljivo priključujeta v spremljavi čelo in violina. Album zaznamuje zgleden naboj misterija – mistike, s konkretnim odmerkom melanholije (kar je v rabi »kelticizmov« nekaj samoumevnega), ovenčano z vrelcem prepričljivega čustvovanja, kot ga generirata vokala Katarine in priznane gostujoče škotske kantavtorice Katrine Polwart.
Instrumentalisti ne igrajo zgolj vloge hvaležnih statistov, pač pa mestoma razmahnejo celo v daljših vložkih improvizacij, Takšen je denimo »pobeg« na violini Matije Krečiča v izhodnem delu skladbe Frida, medtem ko se Dejan Lapanja uspe s solažo električne kitare preriniti skozi godalni pletež ter dodati skladbi Sister Sun bluesrockovski fiksir. Posledično se v taisti skladbi »hrupno« predrami tudi ritem sekcija. Krešendo sproženih decibelov pa zaznamuje zaključna skladbo Rosa. Neukročeni svobodoljubni duh Rose Luxemburg namreč kar kliče po kombiniranju z rockovskimi prijemi! Dejanova kitara dodatno kontrastira Katarinin teatralno razživeti vokalni performans, ki se mestoma sprevrača v recitale teatralne odločnosti. Vihrav zaključek albuma torej! Ena najbolj zanimivih stvaritev albuma, to je skladba Svarilo Janezu, ki je predelava škotske tradicionalne folk skladbe Mickey's Warning, prinaša okusno prelivanje vrelca čustev skozi preliv angleških in slovenskih verzov! Za to skrbita z izrednim dopolnjevanjem ter zaznavanjem vokala Katarine in Katrine Polwart. Vokalno rahločutnost, a odločnost obeh vokalov nadvse okusno kontrsatira akustični aranžma kitare Dejana, kar dokazuje kako močan je lahko duet Juvančič / Lapanja že v golem kombiniranju vokala in akustične kitare. Več ne potrebuje za prepričljivo kreacijo njune glasbene magije!
Album kot celoto pa definirajo tudi trije pripovedovalci, v treh zgodbah. Gre za priznane škotske mojstre tovrstnega podajanja zgodb. Vsak med njimi ustvarja s svojo osnovno barvo ter tonom glasu, svojevrstni »teater«, ki z jedrnato izpovedjo posrka konzumenta v svojstveni svet. Seveda boste na teh točkah v prednosti vsi, ki ste bolje oboroženi z znanjem angleščine, začinjene s škotskim dialektom. V uvodnih oziroma izhodnih delih treh izbranih pripovedi (Dreammaker, Ursilla, Mallie) se vključuje glasbena spremlajva za katero skrbjo slovenski Salamandra Salamandra (v prevodu je to latinsko ime za navadnega močearada), ki se v melosu spremljave seveda ubrano prilagajajo keltskim zvočnim figuram. Sama izhodna ideja je vsekakor na mestu, le realizirana ni najbolj učinkovito. Pripovedovanje bi lahko opremili v ozadju v celoti s tovrstno glasbeno kuliso, s tem da bi se Salamandra Salamandra lahko tudi jazzovsko razmahnili. Salamndra Salamandra so na teh točkah minimalni in delujejo strogo racionalno. Zato nikakor ne pridejo do izraza in je pravzaprav učinek njihove prisotnosti komaj zaznaven. Pravzaprav pogrešljiv. Na teh točkah bi bilo mogoče album izdatno nadgraditi in tu se skrivajo potenciali njegove artistične nadgradnje.
Album »Hope's Beautiful Daughters« je zagotovo posebna stvaritev. Osnovna vizija je na njem polno realizirana. Naveza škotskih in slovenskih glasbenikov funkcionira pod budno dirigentsko taktirko Katarine in Dejana skladno, ljubko in jedrnato. To se odraža vseskozi. V finesah zavzeto angažirane izpovedi dominantnih vokalov in dorečenih motivih, ki vzdržujejo strukturo posameznih skladb. V te točke so slikovito vmešane tri pripovedi in album dosega, kot celota žlahtno teatralnost prepleta razpoloženjskih stanj. Izpovedna vrednost podane globine vrelca neprikrito iskrenega čustvovanja zahteva posebno pozornost in angažiranost poslušalca, obenem pa v zameno nagrajuje s polno mero očarljivih izkustev, ki je plod edinstvenosti velikega ustvarjalnega poguma drzne artistične vizije Katarine Juvančič in Dejana Lapanje.
na vrh