Aerosmith: Honkin' On Bobo

Honkin' on Bobo je nadvse dobrodošla zbirka priredb bolj ali manj poznanih bluesovskih motivov, s katero so Aerosmith spomnili na svoj nikoli resnično poplačan dolg zapuščini velikanov blues glasbe. Ob mlačnosti rezultatov, katerih smo bili zadnje desetletje deležni pravzaprav kadarkoli so se Tyler in kompanija polastili kakšnega svežega komercialnega manevra v prid služenja mastnih denarcev, je lahko povprečnež hitro pozabil na neizpodbitno dejstvo, da se je snov za kovanje imenitne zapuščine bostonske zasedbe, katere ustvarjalna moč in smisel za inovativno trasiranje evolutivne poti rock & rolla 70 tih let je v enciklopediji težkega rocka pustilo neizbrisen pečat, nekoč davno kalila prav ob preigravanju blues klasik v zakajenih klubskih prostorih, kjer so bila redno na "tapeti" dela herojev Yardbirds in Fleetwood Mac. S Honkin' On Bobo Aeromith tokrat segajo še dlje v preteklost.  

Dobro utečena Aerosmith mašinerija skozi album pred nami razvije vso čarobnost dvanajstih fenomenalnih povesti iz skrivnostnega sveta bluesa, katerih nabor je pretežno obskurne narave. Nekje vmes med turbulentnim serviranjem slednjih, naletimo tudi na avtorski biser z naslovom The Grind, katerega čustvena intenzivnost, učinkovito dopolnjuje grobozrnato zvokovno sliko tega senzacionalnega dokumenta. Zlobni duh Mississippijeve delte je tule vseprisoten. Našli ga boste ujetega v trdosrčni komemoraciji lika in dela Freda McDowella, bohoti se v režiji strašljive Back Back Train in njene malce bolj razposajene sestrične You Gotta Move. Celo pri grizljanju skozi  Eyesight To The Blind je v na vse možne konce raztegnjenem Tylerjeve vokalu moč zaznati stopinje Sonny Boy Williamsona. Navdušujoče sveže odzveni Stop Messin' Round, v prepričljivi Perryevi vokalni interpretaciji, prvovrstne nege sta deležna Didleyeva Road Runner in Big Joe Williams klasika Baby, Please Don't Go. Pri tem je potrebno poudariti, da se album ne ukvarja z dobesednim retuširanjem oblin večinoma že davno pozabljenih biserov blues glasbe. To bi za Aerosmith pomenilo samomor. Motivi so tule previdno slečeni do golega, na njihovih grobih temeljih pa se pred nami odvije pravcata modna revija tradicionalne Aerosmith garderobe. S tem so naši bostonski prijatelji upravičeno samozavestno stavili na inovacijo izjemne zvokovne adaptacije, ki prisega na prepoznavnost elementov staroselske Aerosmith godbe, ne da bi pri svojem početju kakorkoli okrnila bistvo sporočilnosti izvirnikov.    

Če vas zanimata jakost in barve dišavnic tradicionalne blues kuhinje, pa si slednjih doslej niste upali okusiti, potem je Honkin' On Bobo gotovo album za vas. Z njim so Aerosmith dokazali, da je blues skozi leta ohranil status zvestega spremljevalca "aero" krvničk, ki se veselo sankajo po venah tega izjemnega glasbenega kolektiva. Da je izid Honkin' On Bobo minil brez opaznejšega odziva ljudskih množic ni potrebno posebej poudarjati, kaj šele, da bi se album po nekem čudnem naključju celo prodajal v milijonskih nakladah. Vse to je popolnoma nepomembno! Važna je le ljubezen do glasbe, kot tudi spomin na dolg, ki ga "bela" glasba že generacije neguje do bluesa kot žanra! Tudi Aerosmith veličina ni v tem pogledu deležna nobenih privilegijev.