Ian Anderson sodi med tiste absolutiste glasbenega sveta, ki med ustvarjanjem nove glasbe vladajo z nasmeškom in iskrivim smislom za humor, medtem ko svoje glasbene podanike (beri: preostale člane banda) upravljajo s politiko 'palice in korenčka'. V nasprotju s kakšnim Robertom Frippom (King Crimson), ki, v stilu pokojnega hrvaškega poglavarja, za svojimi strogimi naočniki in povešenimi kotički ust ne pozna nobenega usmiljenja do vazalov in pod geslom 'deli in vladaj' obvladuje svojo skupino že od prve polovice sedemdesetih dalje, je Ian Jethro Tull od konca šestdesetih upravljal kot zasebni fevd, vendar z vsaj približkom notranje demokracije in občasnimi nagradami za dolgoletno zvestobo.
Vse to je trajalo do tedaj, ko se je Ian pred nekaj leti dokončno razšel z dolgoletnim kitaristom Martinom 'Lancelotom' Barrejem ter se dokončno preusmeril na samostojno pot, kar se je številnim dolgoletnim Tull privržencem zdelo kot pljunek na lice za vso potrpežljivost med dolgoletnim čakanjem na večkrat napovedani, a nikoli izdani novi studijski album te legendarne skupine. Glavnega vzroka za njun razhod bržkone ne bomo nikoli izvedeli, a nobena skrivnost ni, da so intenzivne koncertne turneje, na katerih je noč za nočjo izvajal Tull klasike, od ostarelega flavtističnega genija terjale precejšen pevski napor, potem ko že dolgo ni bila nobena skrivnost, da mu glasilke iz leta v leto vse bolj pešajo. Naveličan napornega ritma se je odločil, da bo vzel stvari 'v svoje roke' in izvajal samo tiste Tull klasike, katere je še sposoben peti oziroma jih nekako lahko prilagodi bridkemu stanju svojega skrhanega vokala. Za Barreja je bil to najbrž en kompromis preveč.
Ian je ime 'Jethro Tull' vedno dojemal zgolj kot nujno zlo, katero je nad njegov band obesil njihov tedanji glasbeni agent in je komaj čakal, da je lahko (začasno?) upokojil ime legendarne skupine, kar je seveda neumnost, če že ne norost, a čedalje bolj ciničnemu mojstru igranja flavte se na stara leta, po domače povedano, dobesedno fučka kaj si drugi mislijo o njegovih, milo rečeno, nenavadnih potezah v zadnjih nekaj letih. V brezkompromisnem slogu je leta 2012 ustvaril solo album »Thick As a Brick 2 - Whatever Happened to Gerald Bostock?«, nadaljevanje Jethro Tull konceptualne mojstrovine iz leta 1972, ki je bil kot celota presenetljivo kvaliteten dosežek, čeprav je za seboj vsem dolgoletnim privržencem pustil grenak priokus. Slogovno je bil to pristni Jethro Tull dosežek in dostojno nadaljevanje konceptualne mojstrovine iz sedemdesetih, pa čeprav na njem ni bilo več ne Barreja, ne dolgoletnega bobnarja Doanea Perrya. Ian je svoj novi band zgradil okrog klaviaturista Johna O'Hare, nemškega kitarista Floriana Opahleja, basista Davida Goodierja, bobnarja Scotta Hammonda ter dodatnega pevca Ryana O'Donnella. Slednji od tedaj na posameznih skladbah opravlja vse visoke lege, katerih Ian ne more več odpeti, kar mu uspeva tudi na račun njegove glasovne sorodnosti z Andersonom.
Najnovejši studijski produkt Ianove solo režije se imenuje »Homo Erraticus«, ki je, podobno kot predhodnik, še en konceptualni dosežek z Geraldom Bostockom, protagonistom obeh »Thick As a Brick« albumov, v osrednji vlogi nekakšnega časovnega popotnika. »Homo Erraticus« je slogovno (vnovič) popolni Jethro Tull album, ki je nadvse zabavna mešanica med zvočno podobo albuma »Roots To Branches« (1995) ter priljubljenih folk rock klasik iz obdobja albumov »Songs From The Wood« (1977) in »Heavy Horses« (1978), kar pomeni, da vsebuje veliko raznovrstnih zvočnih elementov, ki so odlikovali nekatere najboljše pretekle Tull standarde; duhovite in rustikalno zasoljene folk aranžmaje, številne klasicistične variacije in tudi potentne, trdorockerske pasaže, kjer Ophale poskrbi za najboljšo možno (nekateri bi rekli brezsramno) imitacijo Barrejeve kitarske tehnike. Dolgoletni privrženci Ianove kariere bodo torej med poslušanjem »Homo Erraticus« takoj ugotovili sorodnost določenih kompozicij z nekaterimi preteklimi Tull in solo standardi, kar je vsekakor dobra vest za vse tiste, ki so se morda bali, da je flavtističnemu cepetavčku, ki si bo kmalu na pleča naložil že sedmi križ, morda zmanjkalo skladateljskega in aranžerskega navdiha. Obenem so posamezni aranžmaji dovolj bogati in raznovrstni, da se lahko z vsakim vnovičnim poslušanjem albuma odkrije nekaj novega.
Ian z novim konceptom, ki je nekakšna jedka satira britanske zgodovine od daljnega leta 7000 pr.n.št. do niti ne tako oddaljenega leta 2044, poslušalca vnovič prisili, da na polno aktivira svoje sive celice in poskuša vsaj približno doumeti vse njegove sarkastične dovtipe, ki letijo na znamenite zgodovinske osebnosti in dogodke, ki so se že pripetili ali pa se morda še bodo. Tudi tokrat ni varčeval z odrezavim humorjem na račun nekaterih ne pretirano laskavih lastnosti večine prebivalcev britanskega otočja in patriotizem raztresel v ravno pravšnji meri dobrega okusa. Ian oziroma Gerald Bostock se s časovnim strojem v otvoritveni skladbi »Doggerland« znajde na istoimenskem območju, ki je nekoč, do okrog leta 6500 pr.n.št. in potopitve, povezovalo britansko otočje z evropsko celino. »Doggerland« je silovita otvoritev v najboljši možni tradiciji preteklih uvodnih standardov in naphana s silovito energijo, ki najmočneje seva iz Ianovih nabritih flavtističnih pasaž, medtem ko Ophale z naostrenimi kitarskimi prijemi in O'Hara z masivnim zvokom hammond orgel vnašata izdatno mero trdorockerske udarnosti.
»Heavy Metals« s katerim se Geraldovo/Ianovo časovno potovanje premakne naprej v Železno dobo, ko so otoški 'divjaki' s kovanjem železnih predmetov in orožja počasi prešli v svoje 'barbarsko' obdobje, vsebuje šegave ritmične variacije in spominja na kakšno otroško uspavanko, medtem ko si keltski kovači med vihtenjem kladiv zadovoljno pojejo v brk. S skrivnostno atmosfero ovenčani »Enter The Uninvited« predstavlja zgodovinski trenutek, ko Stari Rimljani stopijo na otoška tla in med svojimi osvajalskimi vpadi ustanovijo Londinum. Sarakstično besedilo, kljub vsemu vsebuje številne moderne metafore iz popularne kulture, ki jih bodo poslušalci hitro prepoznali (Star Trek, Walking Dead, Sopranos, Madmen, itd). »Puer Ferox Adventures«, ki je s sedmimi minutami najdaljša skladba na albumu, vsebuje duhovite baročne aranžmaje in Iana na vrhuncu njegove pevske posmehljivosti, medtem ko ga v ozadju spremljajo goste plasti hammond orgel in razdražene kitarske pasaže. Tu zavlada skorajda sakralno vzdušje, saj se začne po Milanskem ediktu cesarja Konstantina krščanstvo nezadržno širiti tudi po britanskem otočju.
Na melodramatičnem »Meliora Seqamor«, kjer Ryan O'Donnell od Iana vsake toliko časa prevzame višje vokalne lege, se nadaljuje intenzivno pokrščevanje otočanov in aktivna rast zgodnjih srednjeveških samostanov. Basist Goodier tu vnovič uporabi glockenspiel, ki še poveča sakralni pridih. »The Turnpike Inn« je še en trenutek na albumu, ko se Ian in njegov mlajši pevski kolega vnovič učinkovito izmenjujeta. Tokrat gre za temperameten prog folk rocker s številnimi trdorockerskimi kitarskimi frazami in vražjimi flavtističnimi improvizacijami. Iskrive metafore iz besedila se nanašajo na dolgo vladavino mračnega srednjega veka in vseh turobnosti, ki spadajo zraven.
»The Engineer« vsebuje odlične flavtistično-harmonikarske aranžmaje, ki vnašajo mogočen pridih starožitništva. Ian tu preskoči kar nekaj stoletij in Geralda prenese v začetek industrijske revolucije, saj v besedilu omenja velike dosežke Isambarda Kingdoma Burnela, britanskega inženirja iz 19. stoletja ter razcvet prvih železnic. Na »The Pax Britanica« ne manjka sarkastičnih dovtipov na vladavino 'imperija, kjer sonce nikoli ne zaide', saj se tu Gerald znajde na dvoru kraljice Viktorije in princa Alberta. To pot gre za še eno razposajeno in popolnoma specifično Tull stvaritev, ki bo številne privržence spomnila na določene dosežke iz 'dobrih starih časov'.
Sredi inštrumentala »Tripudium And Bellum« se Ian vnovič popolnoma razvname z divjimi flavtističnimi improvizacijami, medtem ko Opahle ne varčuje z nič manj strasntimi kitarskimi pasažami. Sčasoma zavladajo klasicistično-pastoralni aranžmaji, ki spominjajo na dve različni Jethro Tull eri; konec sedemdesetih in sredino devetdesetih. Med »After These Wars« Ian na svoj tipičen, sarkastičen način opisuje obdobje hladne vojne, ko se je zlomila moč nekoč mogočnega britanskega imperija ter so ameriški 'prijatelji' prevzeli štafeto svetovnih policajev. Temu primerno na tej skladbi vlada nenavadna mešanica melanholije (presunljivi aranžmaji) in posmeha (Ianov zajedljivi način petja). Opahleova kitarska solaža tokrat skorajda brezsramno spominja na Barrejeve improvizacijske trike. »New Blood, Old Veins« se z besedilom nanaša na priliv 'nove krvi' v podobi številnih priseljencev iz novih držav propadlega imperija, kar pomeni, da se že dotakne sodobnega časa, medtem ko je »In For a Pound« kratka akustična satira na akutalno gospodarsko krizo.
»The Browning of the Green«, kjer se Ian priduša nad izginjanjem tradicionalnega angleškega podeželja in čedalje večjega priliva nekdanjih 'mestnih škricev', ki nimajo posluha za tradicijo, je ovenčan s posmehljivim refrenom in melodramatičnimi pasažami na flavti in klaviaturah. Flavtistični veseljak se v besedilu pošali tudi na lasten račun, kar je vsekakor pohvalna čednost. »Per Errations Ad Astra«, ki pravzaprav ni skladba v pravem pomenu besede, temveč Ianova burkaška naracija, se nanaša na bližnjo prihodnost in vesoljske odprave v neznano. Zaključni dosežek, »Cold Dead Reckoning«, je nekakšen presek oziroma kolaž vsej prejšnjih skladb na albumu, tako kar se tiče posameznih zvočnih elementov, kot besedila, kjer se sredi Ianovega vehementnega zlivanja cinizma po brezupnemu človeštvu, združita preteklost in prihodnost s čemer je »Homo Erraticus« koncept uspešno zaokrožen.
Tudi vsi tisti, ki so že do grla siti Ianovega ciničnega odnosa do imena 'Jethro Tull', se bodo strinjali, da »Homo Erraticus« s striktno glasbenega vidika ni moč veliko očitati, saj gre, kljub občasnemu oprijemanju za 'dodatno pevsko berglo', za še en zelo dober in duhovit izdelek, ki je vnovič v njegovem prepoznavnem artisitčnem slogu. Ian se je v preteklosti v zvezi s svojo glasbo že večkrat branil žanrske oznake progresivni rock, češ da so Tull spadali v to kategorijo samo neko kratko obdobje svoje dolge kariere, tokrat pa glede tega nima več prav nobenih zadržkov; ustvaril je klasičen progrockovski konceptualni album, ki se uvršča med njegove najboljše solo dosežke.
na vrh