Videl sem jo prvič na večeru čarobnih šansonov v Cankarjevem domu in vtisnila, vžgala se mi je v spomin kot nekaj usodnega, globokega, mističnega, skrivnostnega, neulovljivega in nad tusvetjem vrednega približevanja, saj je popolnoma dohiteti ne more nihče. Ime ji je Aphra Tesla in ena bolj plodnih slovenskih umetnic naše dobe se lahko kljub mladim letom pohvali z res izjemnim opusom glasbe, čudovitih sodelovanj, obenem s subtilno poezijo, multimedijskimi prijemi ter elektro teatrom rekonceptualizira Shakespearovo mantro, da je ves svet oder, na katerem izvajamo naš teater. Še vedno sem pretresen nad dejstvom, da te lahko nek človek tako kvalitetno dotakne, pretrese in polni do roba ter čez z glasom in svojo mogočno prezenco, prav vse in še več pa ponuja izjemna plošča nove zasedbe, nove inkarnacije Aphra Tesa Operating Systema, album Home In The Zone, ki jo zlahka in brez pomislekov označim kot eno najboljših, če ne najboljših plošč letošnjega leta. Da ne bo pomote – mislim na enega najboljših albumov nasploh in ne zgolj z jedilnika domače glasbene ponudbe. Pretresla me je atmosferičnost, nato pa izjemna kemija vseh glasbenih gradnikov, ali pa gre kar za alkimijo, zaradi katere je 11 zaklinjanj albuma nekaj takega, kar že dolgo časa nisem vlil v svojo dušo in ušesa.
Kot je v nekem intervjuju izjavila Aphra, je šlo pri tej plošči za čudovit splet okoliščin, čarobnih naključij, ki so začinila glasbo z dobrimi sodelovanji, sama pa je jagode spoznanj, zgodbe, s katerimi je lahko pošča postala enost, celota, zbirala dve leti, kar pa je v tem času nastalo, pa je popoln erotični kolaž emocij, krasnih prebliskov ter metafor, zaradi katerih je osebna meditacija postala terapevtsko izhodišče za vse slušeče člane občestva. Svet je prežet s strahom, tesnobo in negativnostjo, mala nočna glasba, muzika, pa je tokrat namenjena temu, da se svetobolje in zagrenjenost odmislijo. Sanje, strast in plameni življenja so potrebni, da lahko stopamo prek rubikona današnjega dne v jutri, zdajšnost pa postane lažja, manj svinčeno težka in moreča. Aphra Tesla Operating System je torej zdravilno svetišče pozitivnih vibracij in z ravno pravo frekvenco vstopa skozi vse pore od prvega hipa dalje. Raven vas popelje v temen gozd, v katerem se je potrebno sprva izgubiti, da se lahko osvobodimo vseh tusvetnih spon bolečine. K temu pripomore resonantni Aphrin glas, ki je žameten in barvit na podoben način, ki sem ga kot otrok slišal pri izjemni, prav tako ekscentrični umetnici izjemnega kalibra, pri Josipi Lisac. Aphra je samonikla in razpoznavna na sebi lasten način, ki ne dopušča posnemanja ali polovičarske predanosti zgolj pravim tonom. Aphra se raje prežame z občutjem, pripre oči ter odeta s plaščem preživetih emocij zavrti v intimni ples minimalizma z izbranima gostoma ter sogradnikoma izjemne kompozitne strukture. Nadarjeni in akademsko izobraženi pianist Marko Črnčec alias Churnchetz ima na jazz uglašeni popolni posluh, senzualni ples prstov po belih in črnih tipkah pa ponuja mešanico, popolno fuzijo jazza, bluesa, šansonske podstati ter artistično navdihnjenega popa, celoto pa z etno ritmiko ter krasnim občutjem za ritem dobro dopolni bobnar in tolkalec Nino Mureškič, ki je ostal mogoče komu v spominu zavoljo dela v zasedbi Lačni Franz, sedaj pa deluje predvsem kot idejni vodja in gibalec zasedbe Afir Bafir.
Raven spomni na kombinacijo Tori Amos ali celo na lomljivo krhkost interpretacij Trent Reznorja s plošče Fragile, produkcijska popolnost pa je delo z Grammyjem nagrajenega zvočnega maga Davea Darlingtona. Tolažbo je potrebno iskati s trudom, kljub vsemu zaklinjanju in preganjanju senc teme ter tesnobe pa je celota optimistična. Sledi povratek v sončno zavetje varnega doma, v dnevno sobo, v sam center, znotraj katerega ste morebit lažje srečni. Samota in tišina, spokoj brez motečega šumenja odvečnih srčnih utripov, dajo v skladbi Home In The Zone slutiti obrise Aphrine bližine, čutenj, razočaranj, ki pa so, kljub neposrednemu ponujanju, vseeno zaviti v tančice metafor. Jazz in šansonska igrivost delujejo kot zdravilni obliž na razbolelo dušo. Bolj flamenko ločnica z iberskimi ritmi skladbe Pojke Indiana se nato prelevijo v intenzivni longue vzdušje, zatemnjeni klub v tišino poniknjene duše pa brli od strasti in trdnih prijemov, ki dokazujejo, da je spontana kemija vseh sodelujočih ter v glasbene statve vpetih glasbenikov sledila diktatu osebnega demiurga, stvaritelja, boga, Aphra pa se vztrajno posveča tisočerim obrazom ljudi kot zdravilka, šamanska svečenica, ki z deformacijami, krojenjem svojega sveta in življenja prek zdrave distance metafor daje, razdaja valove ljubezni, sočutja in polne glasbe, ki je nadrasla kemično kratkotrajnost jam sessionov, Aphra pa je, v sozvočju z nekoč omenjenim izrazitim lovskim nagonom, ki jo odlikuje, uspela zastaviti kvalitativne okvirje, v katerih je forma postavljena, a ne utesnjuje glasbenih erupcij in srčnosti.
Palace Of Sin je tako zlahka jazzovsko nagajiv, pregrešen, popolno razvraten in zapeljiv, prav zlahka si predstavljam jazzovski klub iz dvajsetih let prejšnega stoletja, kljub fragmentiranosti in razlikam v frekvencah ter barvnih odtenkih pa je vse prav tam, kjer biti mora. Sail Away popelje v neznano, proč od prostora bolečina in razočaranja, s pomočjo tiste zadnje zelene cigarete, čaše ravno prav hlajenega vina. Nič ni nujno, vsi smo lahko svobodni in se prepustimo vibrativnemu klicu k snemanju spon, nežno sporoča in šepeta Aphra. Senzualni akt in popolna alkimija se nadaljuje z jazzovsko lepoto skladbe Little Star, ki je prav neposredno erotična, senzualna, seksualna, Aphra pa z domala moškim baritonom ter večplastno kalejdoskopsko zapeljivostjo v škrlat barva oblake in zle misli užaljene ljubimke ali prizadetega ljubimca, razgrinja svilene rjuhe ter vabi v zlati center, kjer se vse odpušča in kjer je poljub glavna valuta za poplačilo vseh tusvetnih dolgov. Strast je osnovna rdeča nit, pa ne grozeča, prežeča, pogoltna in grabežjiva. Echo Of Desire odseva bolj mistično plat strastnosti, jazzovski etno splet šamanskih krikov, poezije in nedorečenosti pa vrača odmeve željnega sveta nazaj v toplo zavetje varnega balončka sreče in varnosti, v zono, o kateri Aphra jasno in dosledno poje. Markov klavir prehaja iz striktne forme v krasno improviziran solo, ki prikliče v spomin Pat Matheneya, še bolj pa Thelonious Monka, že potop v sonično morje blues zvokov skladbe Moon Sings The Blues pa se metrika popolnoma spremeni. Levitve so zaporedne, multiple in nekaj popolnoma naravnega, z vsako odvrženo plastjo pa se telo in duša lažje razpirata v neskončnost. Ulovljivost je iluzija, minljivost modrosti in sreče pa poziv k temu, da je potrebno uživati prav sleherni hip. Aphra je umetnica interpratativnih pobegov v neznano, na ravno prav misteriozni način pa se spogleduje s temo, bolečino, kot tudi s škrlatno mehkobo srčnosti, sončnega optimizma, ki pa ga senči z ravno prav življenjske trpkosti, ki pa, ponavljam, ni svetoboljna. Black Dawn Song z bolj izrazito ritmiko Ninovih bobnov preprede sobo z bolj doslednim sporočilom. Kar je zdaj grdega, se prav zlahka spremeni v nekaj lepega in dragocenega, k čemur se je vredno vračati. Preživeli ste namreč črno zarjo in po vsem tem je možno, da vas kmalu pogladijo žarki sreče in sonca. Aphra izpeva jazzovsko pravljico spreminjanja, metamorfoz, del katere je sleherni atom plošče in prav sleherni drhteči vibrato, sladki zven tolkal po klavirskih strunah, dotik open, prav vse pa kaže na to, da je obok Aphrinega univerzuma višji od oboka običajnih ljudi. Z obiskom zavetja, v katerem se trpeče osvobaja Frida (mar gre za posvetilo neverjetni Fridi Kahlo, se povprašam?), je lahko zadnje dejanje stik s tistim srečnim delom duše, katerega smo imeli v otroštvu za samoumevnega. Watch The Children Play je sklepna mantra, s katero se po Fridini sambi prepustimo zadnjemu dejanju slovesa ter pustimo na plan svojega sanjavega otroka, ki je nekoč znal hrepeneti in čutiti, zreti svet drugače kot danes, ko je opustil vse instinkte ter postal konformni odrasli odgovorni steber družbe. Ritmična skladba o gorečih mavricah in pregnanih morah daje piko na i potešitvi, kateri lahko sledi vnovični cikel poslušanja in poglabljanja, saj je vsebine, kljub soničnemu minimalizmu, toliko, da je eno poslušanje premalo za to, da bi lahko trdili, da ste dojeli vse in da vam je dejansko vse jasno.
Home In The Zone je zvočno tako polna plošča, pri kateri, če ne bi zrli ovitka, ne bi sodili, da sodi v naš večkrat preozek prostor. Prav zavoljo slednjega se bojim, da bo ostala spregledana s strani večine, kateri bi lahko tako lepo terapevtsko koristila. Svet je lahko prostor groženj, ukradenih in ugaslih sanj, lahko pa je tudi paravan osvobajanja. Aphra Tesla Operating System ponuja nov program rekonceptualiziranja matrice bivanja, s kazanjem svojih tisočerih obrazov lastne intime pa Aphra nastavlja ogledalo svetu. Prav neposrednost in nehlinjenost zlahka pripomorejo k temu, da vsak ton in celotna glasba spolzijo v center srca in vas ozdravijo, dotaknejo, zdramijo, pa čeprav celostnega koncepta ne boste dojeli in mu slepo sledili. Poti za dojemanje je tisočero, Aphra pa z vsesvetno angleško dikcijo razstruplja svet vseh mej, obenem pa prestopa tudi povrhnjico omejenega bitja človeka samega. Tokrat so presežene vse kulturne zamejitve, pravila lepega obnašanja, vsi ukazi, zaradi katerih ste lahko nesrečni. Kar ostaja, je popolna erotika bivanja in čutenja, z zlitjem vesolja in kozmične sreče v eno z vami pa lahko postanete srečni in polni, kljub dozdevni izpraznjenosti in iztrošenosti, tudi vi. Home In The Zone je le altruistično orodje, ki zmore k temu pripomoči, če celoti na neobremenjen in neetiketiran način tudi prisluhnete. Vse ostalo je namreč le balast in breme, ki nima z glasbo v pravem smislu besede čisto nič skupnega.
na vrh