Grave Digger so v novi formaciji brez Manija Schmidta in z novim rekrutom Axelom Rittom do tega dne pokazali bore malo novega avtorskega navdiha. Njihova nadaljevanka klasike »Tunes Of War« (1996), se pravi drugi del imenovan »The Clans Will Rise Again« (2010), je poslušalcu zgolj vzbudil živo željo, da bi se povrnil v zlato dobo Grave Digger druge polovice devetdesetih, saj ga razganja od pomanjkanja navdiha in nedoživetosti.
Skupine tega niti v sanjah ne bo priznala. Nemara se tega niti ne zaveda, da je zlate dobe konec, a tudi vse slabši obiski njihovih koncertov pravzaprav skupini ne omogočajo več samostojnih koncertnih turnej, pač pa se dogaja to, da Grave Digger pobaše na svojo turnejo bend, ki je trenutno vroč, a v karieri ne bo nikdar uspel izdati tako markantnih albumov, kot so jih Grave Digger od »The Reaper« (1993) do vključno albuma »The Grave Digger« (2001). V mislih imam zadnjo skupno turnejo Sabaton, pred katerimi so Grave Digger odpirali koncerte.
No Boltendahl se s tovarišijo ne da in pravi da bo uglasbil tudi staro grško mitologijo. Po naslovnicah in naslovih prihajajočega albuma in tega EPja deluje vsa stvar pač tako. »Home At Last« z Grave Digger maskoto »Reraper-jem« preoblečeno v grškega hoplita, ki je izpregel iz svoje galeje v srhljivem neurju, bi kaj lahko bil Odisej, ki se je po večletni kalvariji iz Troje le vrnil na rodno Itako. Starec narisan, kot svareča duša umrlega poleg, pa bi lahko bil njegov pokojni oče itaški kralj Laert, ki je med sinovo odsotnostjo preminil. No počakajmo, da izide album »Clash Of The Gods«, ki bo bolj stvarno razodel serijo zgodbic, ki jih pripravlja neusahljivi striček Chris Boltendahl.
Bolj kot napovedni single novemu albumu, je ta EP zanimiv zaradi dveh dodatnih skladb, ki se ne bosta znašli na albumu. Očitno sta oba »prebitka«, ki sta ostala potem, ko so Grave Digger ustvarili dovolj avtorskega materiala za novi album in bili primorani izpustiti določene skladbe iz njega. Oba sta tipična tevtonska razbijača. Torej neposredni kitarski riff, značilni Boletndhalov krulež, ki nikakor ne rjavi in ultranaviti ritemski galop, kjer mora dvojna bas boben stopalka polno kopati. To pot pa za razliko od produkcije albuma »The Clans Will Rise Again« prednjači občutek, da bomo prejeli album, ki bo znova bolj podvržen bombastiki, saj so riffi nekoliko bolj ugreznjeni v preobleko simfonično orkestralnih aranžmajev. Da. Občutek bliže albumoma »Rheingold (2003)« in »Liberty Or Death« (2007). Ta občutek poglablja poudarjena antemična spevnost refrenskih napevov vseh treh novih skladb EPja. Ne glede na to da v tem prevzema Home At Last pozornost, mu jo Metal Will Never Die skorajda spelje, saj velja ta skladba za nekakšno neuradno himno meke vseh metal festivalov, festivala Wacken Open Air.
Preostanek EPja je koncertni povzetek zadnjih treh točk nastopa skupine na Wacken Open Air festivalu 2010. Ti so že izšli na DVDju »The Clans Are Still Marching« (2011), kdor pa se je med vami dokopal do DVD/CD verzije, potem sploh ne bo preveč navdušen, ko bo prišel do spoznanja, da posluša znova že slišano.
Je pa ta koncertni trojček dober indikator forme skupine, zlasti Axla Ritta, ki se očitno vzpenja in osvobaja spon, v katere je bil pahnjen po nadetju širokega obuvala Mannija Schmidta. Možakarju gre vse bolje in bolje, medtem ko mora Boltendahl dodobra prilagajati linije, da jih nekako zvozi (Excalibur). No da raste Ritt v samozavesti in se razvija v pravega Grave Digger člana dokazujejo zlasti prve tri skaldbe EPja, ki delujejo veliko bojl prepričljivo in navdahnjeno, kot katerakoli skladba iz siromašnega »The Clans Will Rise Again«! Tako idejno, kar se vodilnih kitarskih fraz tiče, kot gledano v detajlih, ko se osredotočamo na kitarske solaže in dodatne kitarske ornamente. Ritt ni Manni Schmidt, niti ni pošteno to od njega zahtevati, pomembno je le to, da mu uspe izboriti dovolj prostora, da nekako »prefinjeno pretenta« strička Boltendahla in doda v vso to tipično Grave Digger gravuro košček sebe.
Torej »DA« za novi EP. Je vreden preverbe, ljubitelje skupine pa bosta nagradili zlasti obe skladbi, ki ne bosta izšli nikjer drugje več (nemara na kakem koncertnem nosilcu v prihodnje), medtem ko si lahko vsi vsaj deloma oddahnemo, saj bo očitno »The Clash Of The Gods« znova tisti pravi tradicionalni Grave Digger album. Ravno prav oster, ravno prav rušilen in ravno prav bombastičen, da spravi Grave Digger znova na stare tirnice, kar si ta kultna nemška tevtonska heavy metal zasedba stare šole nedvomno zasluži.
na vrh