Mladi Londončan ugandskega rodu Michaela Kiwanuko sodi med glasbenike, ki že na začetku kariere niso podlegli diktatu trenutnega lestvičnega razpoloženja in posledičnih tozadevnih glasbenih zapovedi. Večkrat ko slišimo za nekoga, ki pristaja na najboljše ideje iz popularno glasbene zgodovine in v tem duhu ustvarja ter gradi glasbeno pot, lahko le navdušeno prikimamo in zaploskamo. Umirjeno čustven prvenec Home Again je po dolgem pričakovanju končno le izšel. Kiwanuka je sicer pospešeno nastopal že celotno leto 2011, v glasbeno orbito ga je pomagala izstreliti tudi Adele, saj je začenjal njene koncerte. Home Again je pomenljiv prvenec za dodobra začeto tisočletje, ki veliko dolguje staremu soulu ter ritem in bluesu, obenem pa njegov avtor vanj lepi karseda prijetne vtise iz sicer trdega britanskega vsakdana. Michael Kiwanuka je pretežno zapisan ljubezenski liriki, a iz lepega in zasanjanega mnogokrat pade na trda tla.
Najsibo žametnost in grlenost njegovega glasu, hipnotičnost ritmov ali razgibana inštrumentacija – vse to poslušalca pritegne in drži v uročenem pričakovanju. Pretirano hitrih skladb na Home Again ni, s tem se Kiwanuka giblje med nevehementim in pritajeno skritim podajanjem glasbeno tekstovnega sporočila. Kiwanuka fascinacijo nad staro glasbo razlaga z zavestno odločitvijo nad poglobljenim raziskovanjem soula, ritem in bluesa ter jazza. Prav načrtno se je zakopal v izročilo starih mojstrov in popolnoma potonil v glasbo Milesa Davisa, Otisa Reddinga in Billa Withersa. Prav povezava s slednjim, oziroma z njegovim bobnarjem, v letu izida tega albuma, skoraj 72 - letnim Jamesom Gadsonom, je mladega avtorja najbolj fascinirala. Mojster je pohvalil njegovo ustvarjanje in z veseljem zaigral z njim na nekaj nastopih. Kiwanuka je po občudovanju Nirvane in Radiohead nekoč navdušeno prisluhnil glasbi s plošče, ki je bila priložena nekemu angleškemu brezplačniku. Soul je takrat pri njem odpihnil vse drugo. Kiwanuka ponuja tudi dobršno mero folka, poudarek je seveda na britanskem, ki ga je obkrožal vse življenje.
Kot kompetenten avtor in glasbenik je iskal nekoga, ki bi njegov retro zvok spravil v življenje. Zgodilo se je obratno, v nekem klubu ga je slišal producent skupine The Bees Paul Butler, ki mu je pri tem izdatno pomaga. Album Home Again je zvočno oblikoval po stari poti. Torej, računalniki so nastopili šele v zadnji fazi glasbene obdelave. Nobenih predoziranih in skorajda popačenih zvokov, ampak glasba, ki je naravna, nepotvorjena in organska. Kiwanuka in Butler sta pristaša analognega snemanja, še najraje imata, če je skladba posneta naenkrat in res sta popravljala le minimalno. Kiwanuka je na Home Again odigral kitare, base in klaviature, Butler pa bobne in večino tolkal. Prelepo glasbeno zaveso sta oplemenitila z violino, flavto in saksofonom, inštrumenti, ki so v soulu in jazzu vedno igrali pomembno vlogo. Butler je mojster v podajanju fines v glasbo, natanko ve, kako in kam umestiti frazo in kako doseči trajen učinek z izbiro pravega inštrumenta.
Če so v zadnjih letih kraljevale pevke, ki so na čelu z Amy Winehouse in Duffy prednjačile v tem slogu, je Michael Kiwanuka prvi med pevci, ki poizkušajo srečo s tovrstno glasbo. Nekaj skladb je izdal že na dveh Ep-jih, šele album Home Again pa je dodal končno vrednost, ki je zelo visoka. Če je retro in, mora biti kaj drugega out. Slednje pa najdete v izobilju tam, kjer boste Kiwanuko iskali zaman.
na vrh