Hartmann: Home

36 letni Nemec Oliver Hartmann, multi-instrumentalist, je znan predvsem po članstvu pri metalcih At Vance! Pred tem se je ukvarjal s prog rock projektom Centers, ki so izdali v treh letih obstoja (1995 – 1998) dva albuma. Vokal Oliverja Hartmanna, pa lahko slišimo tudi na albumih izvajalcev kot so Avantasia, Genius in Rhapsody. Po štirih izdanih albumih z At Vance, je Oliver zapustil skupino iz osebnih razlogov, v pri vrsti pa z razlogom, da se osredotoči na samostojno kariero.

Oliver Hartmann je presenetil množico že s prvencem "Out In The Cold" (2005). Zlasti je kvaliteta tega pevca v njegovi posebni barvi glasu, ki je za razliko od metalsko obarvane preteklosti pri At Vance, tako sedaj v žanru melodičnega hard rocka veliko bolj magnificirana in izrazna! Topel, emotiven žameten vokal, ki celo potegne na kvalitete Jorna Landeja.

Po tehnično izvedbeni plati gre definitvno za močan album, prav tako po produkcijski (Sascha Paeth). Celokupen občutek, ko se prebiješ skozi minutažo je, da gre za album ostrejših rockerskih konic, pa čeprav se odpre z amtosferičnim srednje hitrim rockerjem Coming Home To You, ki nosi za otvoritev pravšnji himnični pridih in ob poslušanju katerega pričakovanja strmo narastejo. Bolj neposredno in atmosferično zasanjani dramatični trenutek otvoritve se nekako porazgubi preko plošče, čeprav je prisotna že na mestu št. 3 redosledja "Home" baladeska My Everything Is You. Odtod ocena, da "Home" ne poudarja tako močno emotivne plati, kot je to uspelo prvencu. Skladbe posedujejo zahtevane kvalitete, občutek za združevanje melodije in udarnosti je prisoten, vokalna ekspresija tega odličnega pevca v središčni legi, kot si to zasluži.

Zanimivo je kako hitro je nastal tale album, pravzaprav se navdušenje nad prvencem niti ni dobro poleglo. To pa ni dobro, razen seveda, če ne poseduješ dara šokiranja množic s sleherno ustvarjalno glasbeno kretnjo, ki se je lotiš, kot to vešče obvladujeta božja poslanika David Bowie in Peter Gabriel. "Home" ne preseneča nič več, ne vzbuja takšnih slin in seveda posledično še zdaleč ne zveni tako sveže, pogumno in ne dosega stopnje emotivne prežetosti prvenca. "Home" ni prvenec, zanimivo pa bi bilo branje ocene albuma, če bi to bil. Tako ob poslušanju ostane neka praznina, ki je nemara lahko plod razočaranja nad dobljenimi rezultati zahtevanih standardov prvenca. Skratka "Home" ne presega svojega predhodnika, čeprav Hartmann tudi to pot stopica po preizkušenem receptu na "Home" in gre za kvaliteten hard rock album, za katera res ni razloga, da bi se ga slučajno sramoval. Le malček izpeto deluje.