Legendarni pionirski nadebudneži progresivnega rocka Procol Harum so na svojem četrtem albumu »Home«, nasledniku mojstrovine »A Salty Dog« (1969), doživeli pomembno zvokovno tranzicijo, katera je bila posledica dveh sprememb v postavi banda. Pred začetkom snemanja »Home« sta jih namreč zapustila dotedanji orglist in občasni pevec Matthew Fisher ter basist Dave Knights. Njuna zamenjava je postal organist in basist Chris Copping, stari pajdaš pevca/igralca klavirja Garya Brookerja, kitarista Robina Trowerja in bobnarja B.J. Wilsona s katerimi je igral, ko so se Procol Harum imenovali še The Paramounts.
Tako so bili The Paramounts vnovič združeni v vsem razen v imenu. Coppinga so prek Trowerjevega povabila pripeljali z namenom, da bi jim po pretežno simfonično rockovskem avanturizmu prvih treh albumov pomagal povrniti nekaj starožitniškega r'n'b zvoka iz 'starih dobrih časov', kar je imelo na »Home« dobre in slabe posledice. V vlogi prog rock pionirjev so naredili korak nazaj, saj simfonični aranžmaji na »Home« niso imeli več tako pomembne vloge kot prej, po drugi strani pa je Brooker popolnoma prevzel nadzor nad vlogo glavnega pevca, medtem ko je Trower prav na tem albumu zapustil nekaj svojih najboljših blues rockerskih kitarskih mojstrovin.
Spremenjena produkcija za katero je poskrbel sloviti nekdanji The Beatles producent Chris Thomas (»The White Album«, 1968) z večjim poudarkom na ritem in blues melosu in bolj kompaktnih aranžmajih kot po navadi pa jim ni prinesla večjega komercialnega uspeha. »Home« je bil v ZDA celo bolj uspešen kot na domačih britanskih tleh. Duhovita naslovnica s sabljastim tigrom in člani skupine v vlogi stripovskih pajacev je bila ustvarjena kot parodija na priljubljeno angleško namizno igro Kače in lestve. Besedila izpod peresa 'petega člana' Keitha Reida so bila tudi tokrat socialno pronicljiva in polna duhovitih metafor z zaščitnim angleškim črnim humorjem.
Uvodni blues rocker »Whisky Train«, ki je izšel tudi kot single je temperamentna otvoritev albuma v glavni skladateljski režiji Brookerja in Trowerja. Neukročenemu bluesovskemu kitarskemu rifu je sredi poskočnega ritma pridodana spremljava kravjih zvoncev, medtem ko se Brooker ob metaforičnem vlaku/kozarcu whiskya, kateri postaja vse bolj prazen, vokalno repenči na vse pretege. Dramatična žalostinka s srhljivim besedilom »Dead Man's Dream« je precej bolj tradicionalna Procol Harum stvaritev z melanholičnimi simfoničnimi aranžmaji na orglah in klavirju, medtem ko je Brookerjeva barva glasu kot ustvarjena za petje žalostnih zgodb. To kontemplativno mrliško dramo z besedilom o živem mrtvecu nasledi precej bolj poskočni in s prešernim ambientom prepredeni »Still, There'll Be More«, kjer vlada živahen klavirski tempo v navezi s klasičnimi, po bluesovsko začinjenimi Trowerjevimi kitarskimi pasažami. Legendarni kitarski virtuoz se ob kot vedno čuječni Brookerjevi vokalni predstavi in Wilsonovih odsekanih bobnarskih prehodih razmahne z dvema hudomušnima solažama.
»Nothing That I Didn't Know« je še ena baladeskna žalostinka, tokrat o izgubi ljubljene osebe, katera je zaznamovana s presunljivimi orglarskimi aranžmaji in melanholičnim zvokom klavirja, medtem ko z mogočnim petjem usklajeno stopnjevanje bobnarskih prehodov poskrbi za porast ambientalne dramatike. Udarni »About To Die«, skorajda že trdi rocker, je prek melodramatičnih kitarskih, klavirskih in orglarskih pasaž eno boljših del na albumu pa čeprav Procol Harum tu skorajda bolj spominjajo na Traffic kot na sami sebe, saj Brookerjev vokalni pristop to pot iz neznanih vzrokov nekoliko potegne na Stevea Winwooda. »Barnyard Story« je še ena solidna, na klavirju položena balada, ki je navkljub odličnemu, srce parajočemu petju ob šelestečih orglah za malenkost preveč predvidljiva. Družbenokritični »Piggy-Pig-Pig« je po drugi strani, kot pove že njegov naslov, zabavljaški eksperiment z razdraženimi bas linijami in posmehljivim besedilom, katero se nanaša na politične svinje vseh barv. Temačno atmosfero zaznamujejo predvsem mogočne orglarske eskapade in Trowerjeve kitarske vragolije na čelu z virtuozno solažo. Zaključno vokalno spakovanje služi za lepo popestritev ambienta.
S kompleksnimi orglarskimi aranžmaji prepredeni ep »Whaling Stories« je z dobrimi sedmimi minutami najdaljše in najbolj ambiciozno delo na »Home«, ki zaradi besedila o mornarjih, ladjah in kitih zveni kot, da bi šlo za pozabljeno »A Salty Dog« stvaritev. V uvodnem delu tempo narekujejo jokajoče kitarske pasaže in melanholični vokal. Dramatično vzdušje sčasoma stopnjujejo mogočni bobnarski krošeji in razdražene kitarske fraze, medtem ko Brooker na teatralen način 'pripoveduje' o požaru na ladji sredi morja. Trowerjeva gastronomska solaža ambientalno lepo zaznamuje začetek nevihte na odprtem morju. Svečana večglasja in burna orglarska pasaža poskrbijo za lep zaključek tega izvrstnega epa. Zaključni »Your Own Choice« je še ena razigrana skladbica s poskočnim klavirjem in odlično Brookerjevo pevsko interpretacijo Reidovega duhovitega besedila o izbiri pravih življenjskih odločitev. Šegavo vzdušje pa dodatno začini še nenaden vnos orglic.
»Home« je predstavljal začasen umik znotraj domačijskih ritem in blues okvirjev s čimer so Procol Harum nekoliko pristrigli peruti simfoničnim aranžmajem, kar je bil artistični korak nazaj, a je bil končen rezultat še vedno dovolj navdušujoč, da se album kot celoto lahko uvrsti med njihove boljše dosežke. Coppingu, nekdanjemu kitaristu, se je poznalo, da se je še privajal v novo vlogo orglista in basista, medtem ko je albumu manjkala vsaj ena zimzelena klasika na ravni »A Whiter Shade of Pale«, »In Held 'Twas in I« ali »A Salty Dog«, kar pa ni bila nobena ovira, da »Home« ne bi postal še en klasični Procol Harum album, katerega je v užitek poslušati od začetka do konca.
na vrh