Dio, Ronnie James: Holy Diver Live

Zadnji dan, zadnji koncert turneje po Veliki Britaniji! Piše se 22.10.2005 (v "bookletu" CD-ja je napaka, saj so navedli datum, 22.10.1995). Londonska Astoria je razprodana, v njej se tlači skupno 2000 predanih glav. Z nestrpnostjo pričakujejo izvedbo celotne studijske plošče "Holy Diver". Turneja je v izteku in v zadnjem delu britanske turneje, ki je štela skupno kar 11 terminov, se Ronnie James Dio odloči v živo izvajati celotno klasiko "Holy Diver". Postava je maksimalno uigrana, ali pač? Craig Goldy zaradi poškodbe zapestja manjka! Moral je prekiniti s turnejo, na njegovo mesto je vskočil Doug Aldrich (Whitesnake). Ni še dolgo tega, ko je Doug obvladoval Dio repertoar! Nosil ga je v mezincu, kot del postave Dio, verjetno najboljši kitarist v celotni dosedanji Dio karieri. Izbira za zamenjavo ne bi mogla biti boljša. Lahko da lažem, zato dodajam, da v tem specifičnem primeru, bi bilo sila zanimivo slišati igrati Viviana Campbella (danes z Def Leppard) ob Ronnieju, originalnega kitarista, ki je z Dio posnel studijski album "Holy Diver".

Kratek uvodni "nasneti" govor in bend nagači hudiča z Stand Up And Shout. Dio je v "štimungi" znova poudarjen in odločno potisnjen naprej! In kako pristopi strastno v Holy Diver skladbi, kot da želi izbruhati iz sebe ves ogenj in požreti avditorij! Ronnie poje v slogu izpod nenehne temačne obskurne "gloomy" krinke, ki ga zbližuje že v osnovi s prijateljevanjem z okultizmi, vampirčki, črno magijo, tarot ženskami,... Mestoma napada dobesedno "zlobno" z vokalom! Klasični zvoki klasike so tako zaživeli. Kako je lepo slišati odzvanjati v živo klasike Gypsy, Invisibe, Caught In The Middle, Straight Through The Heart ali Shame On The Night. Ronnie je dobesedno besedno besen na vokalu. Bolj raskavo poje, z manj čistosti in melodije ki jo je poln "Evil Or Divine" koncertni album, ki je izšel prejšnje leto na avdio nosilcu, vzet s "Killing The Dragon" turneje iz koncerta v New Yorku leta 2002.

Diova predstava vseeno pokaže nekaj šibkosti! Sprva zgleda, da se težava izraža le mestoma. Pa ni res. Celoten koncert dokazuje bolj kot kdajkoli, da je Dio izgubil nekaj moči.. No nekatere refrene Ronnie komaj še zvozi v sklopu melodije izvirnika, saj se pol ton nekajkrat zlobno prikaže na spregled, a ga Dio vselej še uspe ukrotiti! Pristopa pa razjarjeno kot ne pomnim, ko primerjam njegove koncertne posnetke med seboj, kar je nov atmosferični plus "Holy Diver Live". Seveda je album "Holy Diver" sedaj v svoji živi izvedbi mnogo bolj surov in mnogo bolj jekleno nabrušen, to je logično. Smo pač na koncertu. Med skladbami v živo ni presledkov, Dio samo jurišajo iz ene točke na drugo. Z Rudyjem Sarzom na bas kitari, je ritem linija pridobila še več kakovosti, zlasti Sarzo vnaša veliko večjo mero melodičnosti, kot jo je ponujal, pred njim v skupini, legendarni Jimmy Bain. Solaže vsekakor niso posnetki originala. Aldrich je brezhiben v svojem delu. Brezhibno iznajdljiv. Razlika od originala je tudi vključitev bobnarske solaže za komadom Gypsy in kitarske solaže v Shame On The Night, ko lahko uživamo v Dougovem strupenem soliranju. Dio le zavpije: "C'mmon Dougie!!!" in na njegovo zapoved, se kitaristova privatna zabava lahko tako prične. Ta se prelije v "jamming" celotne ekipe in na koncu se vrne v komad z vokalom Dio in živa izvedba Dio klasike "Holy Diver" se zaključi skozi ponovljeni glavni motiv naslovne skladbe plošče. Posnetek je avtentičen, praktično naravnost prenesen iz dvorane na zapis v studiu, z ohranjeno naravno klimo koncertnega vzdušja, kar je absoluten plus albuma.

No kakorkoli. Puristi bi vsekakor pustili pri miru tale živi plošček, saj bi rekli: "Čemu pa sedaj tole, ko je zvok in izvedba na studijskem albumu veliko boljša?" He he! Prenaglili bi se. Drugi plošček je tu. Na njem so skladbe, ki so pravi dragulji in ki jih Dio pred tem ni izdal še na nobenem uradnem koncertnem dokumentu. V prvi vrsti je tu enkratna Rainbow klasika Tarot Woman - še hitreje odžagana kot v izvirniku, druga Rainbow klasika - magična Gates Of Babylon, kjer Ronnie pokaže vse svoje mojstrstvo – prvi vrhunec drugega ploščka! Nadalje je tu tudi Black Sabbath poslastica Sign Of The Southern Cross. Poleg standardnih Heaven And Hell – drugi vrhunec istega ploščka, "možakarja s srebrne gore", Long Live Rock N' Roll in We Rock, postane sedaj tale dvojni "live" CD obveza za pravega rockerja! Fani Dio imajo tale plošček že vsi doma. Kljub opazkam, da Ronniejev vokal ne seva takšne svežine in melodične čistosti in eksplozivnosti, s katero nas je razvajal skozi vsa leta, je vseeno njegov novi živi plošček dokument, ki ohranja ves značaj novega vrhunskega koncertnega zapisa. Ronnie James Dio ostaja Bog!