Marillion: Holidays In Eden

"Holidays In Eden" je bil prvi album legendarnih britanskih (neo) progresivcev Marillion, katerega so ti posneli od začetka do konca v sodelovanju s tedaj še vedno relativno novopečenim pevcem Steveom Hogarthom. Slednji se je skupini na zelo uspešen in dramatičen način pridružil na prejšnjem albumu "Seasons End" (1989) s katerim so že nakazali novo zvokovno usmeritev, ki se je začela odmikati od tradicionalnih vplivov prog rockovskih legend 70-ih, značilnih za vse neo prog rock zasedbe. Hogarth, katerega unikatni vokalni talent je pomagal odkriti popolnoma nove dimenzije v dotedanjem Marillion zvoku, je z odliko opravil nemogočo nalogo kot zamenjava za originalnega pevca, karizmatičnega škotskega gorjana Fisha, ki je medtem začel samostojno kariero. Večina fanov Marillion je odtlej z zanimanjem spremljala razvoj kariere obeh glasbenih taborov in čeprav je na začetku kazalo, da bo Fish tisti, ki bo dosegel večji uspeh in ponudil kakovostnejše, če že ne zvokovno zrelejše izdelke, so bili njegovi nekdanji kameradi tisti, ki so ponudili več inovativnih eksperimentov in slogovne raznolikosti in s tem kot ena vodilnih skupin ohranjali čast progresivnega rocka tudi v 90-ih. Hogarth (za fane znan tudi kot H') se od tega albuma naprej ni izkazal samo kot odličen pevec, temveč tudi z izjemnim občutkom za pisanje skladb pa tudi kot soliden dodaten klaviaturist na električnem klavirju, kar ni presenečenje glede na to, da je svojo glasbeno pot začel kot klaviaturist. Hkrati je s svojim pop rock pedigrejem ključno prispeval k velikim zvokovnim spremembam in rojstvu tako rekoč popolnoma nove skupine.

Na "Holidays In Eden", ki je nedvomno eden izmed najbolj unikatnih albumov v njihovi diskografiji, so Marillion naredili skorajda radikalen slogovni preobrat od neo prog rocka, kakršen je bil značilen za obdobje s Fishom, ter se podali v bolj art rockovske, včasih tudi pop rockovske vode. Lahko bi se reklo, da se je na nek način rodila popolnoma nova skupina, saj je bilo od tega albuma naprej ustvarjenih le peščica stvaritev, ki bi vsaj malo spominjale na njihove neo progresivne dni. To je bila pogumna poteza, ki jim je prinesla vsaj toliko novih fanov kot jim jih je odvzela. K bolj komercialno dostopni usmeritvi tega albuma je ključno prispevala želja tedanje založbe EMI, ki si je na vsak način želela hitov v slogu "Kayleigh", kar je bilo že vnaprej popolnoma nerealno. Marillion so jim sicer ustregli s kar tremi potencialnimi hit singli (v 80-ih bi gotovo dosegli velik uspeh), a časi za tovrstne pop rock/AOR hite so se predvsem po pojavu grungea radikalno poslabšali in album na koncu ni dosegel želenega uspeha. Kljub temu, da ima veliko sovražnikov, predvsem iz vrst trdega jedra neutolažljivih Fishevih fanov, ki se niso mogli sprijazniti z logičnim evolucijskim razvojem skupine, je "Holidays In Eden" odličen album. Marillion so na tem svojem, še danes komercialno najbolj zvenečem izdelku ponudili nekaj izmed svojih najboljših melodičnih pop rock skladb. Predvsem v drugem delu albuma pa so dokazali, da kljub temu še zdaleč niso izgubili smisla za prog rockovsko eksperimentiranje.

Album pa se še zdaleč ne odpre na pop rockovski način. Odlični "Splintering Heart", ki se kar šibi od kinetične energije, nemudoma potrdi, da Marillion niso zgubili svoj prirojeni občutek za dramatiko. Po stopnjujoči, uvodni graditvi vzdušja na dramatičnem H-jevem vokalu vpade karakteristični, "jokajoči" Rotheryev kitarski rifing, ki skladbo odnese nekam proti sedmim nebesom in tedaj se vključi celotna zasedba. Vmes se ves čas menjajo energične in umirjene pasaže v graditvi melanholičnih aranžmajev med Kellyevimi klaviaturami in Rotheryevo kitaro. Po vpadu dramatične kitarske solaže, H' ponudi srce parajočo vokalno predstavo, ki se lirično navezuje na trenutke osamljenosti. Sledi fenomenalni pop rocker "Cover My Eyes (Pain And Heaven)", verjetno najbolj komercialna stvaritev v zgodovini skupine sploh, kjer ne manjka številnih asociacij na nekatere U2 stvaritve ter predvsem na Pink Floyd klasiko/hit "Take It Back", čeprav je bila slednja ustvarjena tri leta kasneje. Osrednja slast te klasike je njen izjemno seksapilni melodični refren z odličnimi dodatnimi vokalnimi harmonijami ter mistični, jahajoči ritem v navezi z odličnim kitarskim rifingom. Lirično se nanaša na fantazije o raznih lepih ter fatalnih ženskah iz popularne kulture. Prav neverjetno se zdi, da ta odlična skladba ni dosegla veliko večje popularnosti in skupini prinesla svetovnega uspeha.

"The Party", lirično posvetilo spominu na najstniške zabave iz H-jevega otroštva, je solidna stvaritev, ki se po mirnem uvodu prevesi v energičnejše vode prek mogočnega vokala ob melodičnih pasažah na klaviaturah in kitari. Odličen kontrast v drugem delu vnese razvejana kitarska solaža in dramatični prehodi Mosleyevih bobnov, ki še izboljšajo atmosfero. Z AOR priokusom začinjena "No One Can" je ena izmed najlepših balad v zgodovini skupine in verjetno njihova najmehkejša stvaritev, ki se po vzdušju lahko uvrsti zelo blizu "Easter", čeprav gre za bolj ljubezensko izpovedno stvaritev. Njen glavni čar leži v preprosti in spokojni melodiji z mogočnim melodičnim refrenom in dodatnimi spremljevalnimi vokalnimi harmonijami. Nekdo iz založbe EMI je ob izidu celo izjavil, da bo skočil skozi okno, če ta skladba ne bo velik hit. Seveda je lagal. Sledi naslovna, mistično obarvana "Holidays In Eden", ki postreže tudi z nekaterimi inštrumentalnimi prog finesami. Na besedilu, ki govori o nekem dekletu, ki je šla v južnoameriški pragozd in imela po vrnitvi domov težave z vključevanjem v "civilizirani" svet, je sodeloval H-jev tovariš John Hemer, ki je večkrat sodeloval na nekaterih besedilih skupine. Interakcija med kitaro in ognjevitimi pasažami na klaviaturah je izvrstna medtem, ko največji učinek ustvari melodramatični refren. Vmes se izmenjavajo divji in mirni ritmi, tako kot narava H-jevega vokala. Zelo solidna stvaritev, čeprav bi lahko bila ritmično še nekoliko bolj divja glede na to, da govori o doživetjih v pragozdu.

Ambientalni pop rocker "Dry Land", še en potencialni pop hit, katerega je H' napisal še pri svoji prejšnji, kratkotrajni zasedbi How We Live, je ena izmed najboljših skladb na albumu. Vzdušje skladbe odseva neko posebno mistično spokojnost, ki jo izdatno gradijo zasanjani H-jev vokal ter melanholični prijemi na kitari in klaviaturah. Vse skupaj je podloženo na izjemno prefinjen ritem. Mogočni refren prek glavni kitarski rif doda kompoziciji veličastne razsežnosti in poslušalca ponese nad oblake. Za zmagoslavje popolne lepote pa poskrbi še zaključna jokajoča kitarska solaža. "Waiting To Happen" je nežna ljubezenska balada z melanholičnim uvodom na akustični kitari in spokojnim petjem. Seveda tudi tokrat ne gre brez dramatičnega, lirično-izpovednega refrena s srce parajočo vokalno interpretacijo in Rotheryevo specifično kitarsko solažo. Najboljši del albuma pa predstavlja zaključna, prog rockovska med seboj povezana trilogija "This Town/The Rakes Progress/100 Nights". Od vseh stvaritev na albumu so slednje tri še najbližje njihovemu nekdanjemu neo prog rock izročilu, a to ni glavni vzrok zakaj na povprečnega poslušalca tega albuma ponavadi ustvarijo največji učinek. "This Town" ima skorajda hard rocerski utrip z udarnim rifingom, jeznim vokalom, ki posreduje besedilo o medsebojni odtujitvi dveh sorodnih duš po selitvi v veliko mesto ter kompleksne ritmične prehode. Ob tovrstnih ritmih si ni težko predstavljati mestne norišnice. "The Rakes Progress" je krajša inštrumentalna sekcija, ki ustvarja teren za zaključno "100 Nights". H-jev vokal v tem delu odraža cinizem glavnega lika liričnega koncepta, ki se je po prihodu v veliko mesto pokvaril ter se odločil, da ga uporabi za lastne, sebične namene. K nočnemu vzdušju prispevajo melanholične, izjemno krhke pasaže na klaviaturah in kitari ter še ena odlična Hogarthova vokalna predstava, polna med seboj nasprotujočih se čustev. V drugem delu sledi dramatična sekcija z orgazmično kitarsko solažo in mogočnimi prehodi na bobnih, ki spremljajo razpenjeni vokal. Za zaključek pa nastopi še umirjen in repetativen izhod, ki ohranja osrednji motiv "This Town".

Ponovna, dvojna izdaja albuma iz leta 1998 vsebuje številne bonus dobrote. Poleg akustičnih, alternativnih in demo verzij skladb, ki so izšle na albumu je tu tudi nekaj solidnih skladb, ki se niso pojavile na njem. Mednje spada "Sympathy", ki je odlična priredba edinega hita legendarne prog rockovske skupine Rare Bird in jo je kot tako skupina skorajda posvojila. "How Can It Hurt" je solidna, udarna hard rockerska stvaritev z režečimi rifi in dramatično noto. "A Collection" je zanimiva akustična balada, katere besedilo govori o nekem tipu, Helmerjevemu znancu, ki je imel zelo čuden fetiš, da je fotografije svojih (bivših) žensk vedno opravil na istem mestu in jih v zaporedju dodajal v album. Kljub tej precej perverzni tematiki pa osrednja melodija zveni izjemno nežno in nedolžno. Izvrstni "I Will Walk On Water", katerega besedilo je posvečeno neki H-jevi mistični izkušnji med opazovanjem dežja, je za običajne Marillion razmere precej netipična stvaritev, saj vsebuje po heavy rockovsko poskočen ritem in številne hammond vzorce na sintesizerjih, ki precej potegnejo na kakšne Uriah Heep. "You Don't Need Anyone" je še ena rariteta z nedokončanim besedilom. "Eric" je kratka inštrumentalna demonstracija uporabe Kellyevih kitarskih vzorcev na klaviaturah, ki ustvarjajo osrednji motiv z "This Town". Ti so podkrepljeni z Rotheryevo solažo. "The Epic" pa je nekakšen kolaž nekaterih glavnih motivov iz posameznih skladb preden so te postale ločene in kaže na običajen studijski proces skupine, ko ustvari daljši skupek različnih glasbenih idej in se kasneje odloči kaj bi ustrezalo skupaj in kaj ne.

"Holidays In Eden" je izvrsten in žal še vedno precej spregledan album, ki mu ne zmanjka veliko do statusa Marillion mojstrovine. Lahko se ga označi tudi kot uspešno rojstvo neke popolnoma nove skupine s popolnoma drugačno glasbeno usmeritvijo, ki (povsem razumljivo) ni želela imeti več ničesar skupnega z žanrom/pojmom neo prog rock. Kot najbolj pop rockovski album v njihovi povesti je nedvomno nekaj posebnega in za to ga marsikateri neo prog Fish era purist zaničuje, nekateri pa so tedaj celo prekinili zvestobo skupini, saj so bili prepričani, da bodo prevladujoče pop rockovske stvaritve še dolgo časa stopnjevali. Ti niso znali ceniti njihove nove sposobnosti preseganja dotedanjih neo prog okvirov in logičnega naslednjega evolucijskega koraka, ki pa je bil kratkotrajen. Na vsesplošno presenečenje, tako zvestih fanov kot tistih razočaranih, so namreč po komercialnemu neuspehu "Holidays In Eden" ustvarili "Brave" (1994), enega izmed svojih najzrelejših izdelkov ter progresivno rockovsko konceptualno mojstrovino brez izrazitih vplivov prog klasikov 70-ih. Z njim so ponovno pritegnili tiste, ki so verjeli, da so se dokončno odpovedali ambicioznejšim prog rock stvaritvam in z njim doživeli lep uspeh pri prog skladokuscih, a to je že gradivo za neko drugo recenzijo.