Eden najbolj težko pričakovanih hard rock albumov za letošnje leto in prvi Night Ranger studijski album po 10 letih, je postregel z nekaj zanimivimi odgovori, na vse predhodne špekulacije v zvezi z njim. "Hole In The Sun" je nov korak. Korak naprej. Gre za najbolj trd album v Night Ranger karieri. Kitare so maksimalno navite, klaviature so v popolnoma podrejenem položaju na albumu. Prav tako je skupina postregla s silno posodobitvijo svojega zvoka. Toliko neposredne rock and roll drže v enem kosu, kar naenkrat iz vedrega neba, od Night Ranger resnično ni bilo pričakovati. A možje, znani po perfekciji, so znova mojstrsko opravili delo. Postregli so z izredno svežim albumom, nekaj skladb nosi posebej izvirne "štose" in duhovite zamisli, ki privlačnost in šarm albuma le povečujejo. Refreni ostajajo znamenito veliki in navdušujoče melodično izpiljeni. Je kdo sploh dvomil, da Night Ranger tega niso sposobni, ali da so pozabili kako se temu streže? Brez strahu. 10 letno pavziranje je sicer lahko dvorezen meč, ki pa je srečno prinesel odličen album. Če potegnemo črto pod te ugotovitve lahko zaključimo, da je sleherni strah odvečen, dokler je kvaliteta tu. Fantje so res spravili od sebe album, brez sleherne šale. Celo uglasili so kitare nekoliko nižje, s tem dodali kanček komercialno zvenečega momenta, a hkrati tudi približali moment rock agresije in udarnosti. To je definitivno album, ki zahteva več pozornosti in to ni težko ugotoviti ob poslušanju "na prvo uho". Zato zahteva tudi več časa za objektivno skupno oceno posameznika, da pričnejo komadi resnično brcati v glavi, kot je to zahtevano za rock!
No Night Ranger so že v preteklosti pokazali, da so globoko naklonjeni lastnemu razvoju. Seveda zna biti "Hole In The Sun" zato v svojih odstopanjih od siceršnjih dosežkov diskografije skupine predmet številnih poglobljenih diskusij s strani občudovalcev skupine, ki se zanjo celo polarizirati na dva tabora. Zagovornike starega in liberalce, ki dopuščajo novosti v podobi skupine.
Že takoj prva Tell Your Vision okarakterizira novi album v celoti in znotraj okvira opazk prvega odstavka te recenzije. Masivni moderno zveneči riff zasuje poslušalca v trenutku, njegova masivnost, pa strupeno in intenzivno narašča v nadaljevanju. Kelly Keagy je osupljivo predrzen in aroganten na vokalu, na prehodu pred refrenom vskoči barviti vokalni kontrast Jacka Bladesa, potem pa skupina obrne mojstrsko vzdušje v melodičnemu refrenu z večdelnimi vokalnimi harmonijami obeh glavnih vokalov. Mojstrstvo, rutina in tisti kanček naivnosti n želje po dokazovanju, ki je v Night Ranger na srečo, še vedno otroško razposajen! Ob prvem poslušanju boste šokirani. Zaradi ostrine riffa, produkcije modernega pristopa, a ob večkratnih ponovitvah, bo mogoče začutiti logično vez med današnjimi Night Ranger in njihovimi starejšimi klasičnimi albumi, kot sta "Man In Motion" ter "Dawn Patrol". No v primeru iskanja največjega približka Night Ranger tradiciji, naj omenim da "riffovsko pošponani" Wrap It Up zvoka posebno velikih kitar, v tem prednjači na albumu.
Tudi v nadaljevanju z Drama Queen smo priča dominanci kitar v zvoku in tudi ta skladba ponuja zvito in skladno ubrano kombinacijo moderno zvenečega z Night Ranger tradijo, ki vzbuja nostalgijo osemdesetih nasploh s prepoznavnimi dvojnimi kitarskimi harmonijami. Še več predrznega riffinga, pa ponuja glavobrcajoče kipeči refren You're Gonna Hear It From Me, ki se približuje s klasičnim rock'n'roll riffom stare dobre Damn Yankees šole, v trdoti zvoka neposredno navezuje na otvoritveni riff v Tell Your Vision. Kaj tršega bo v nadaljevanju te plošče težje najti.
Whatever Happened bi mirne duše lahko izbrali za potencialni hit s "funky pop rock" vzvodi v predrefrenu in nebeško melodičnim AOR refrenom. Odlični nasprotni kontrast. Nov uspel eksperiment, ki združuje moderne smernice v pop rocku s tradicionalnimi zaščitnimi znamkami Night Ranger. Zelo se fantje približajo temu pristopu tudi kasneje v Rock Star, mračni White Knuckle Ride ter naslovni skaldbi, s tem da slednja, ne skriva spogledovanja s podobami Night Ranger albumov "Seven" in "Neverland".
There Is Life ne skriva sorodnosti s klasiko Sister Christian. Pri tem ne gre za repliko, le način zgradbe močno spominja na omenjen hit skupine. Tu je konkretneje prisoten klavir v skladbi, čutno subtilno Keagyjevo petje v refrenu, vokalne več delne harmonije prinašajo znova zmagoviti poker asov, ki ga priigra lahko le znana Night Ranger taktika.
Baladna polakustična Fool In Me je zanimivo po akustičnih začimbah in po vokalnih harmonijah, nekaj kar bi lahko prišlo izpod prstov Tommyja Shawa in Jacka Bladesa, a v tem primeru s Keagyjem na vokalu. Album zaključi prefinjena čista akustična bluesy balada Being, ki je posrečena izbira nastavljena na konec ploščka, z balzamičnim učinkom božanja po ušesih, glede na njegovo resnično večinsko riffovsko našponanost
Night Ranger dokazujejo z "Hole In The Sun", da so še kako prekleto vroči in iskrivo pobrcavajo ter vihtijo svoje instrumente tudi po dolgem premoru, v katerem so se mnogi zbali, da se bodo fantje pomehkužili in polenobili. "Hole In The Sun" je vse prej kot produkt tega. Gre za sila variabilen album, ki odlično združuje vse klasične zaščitne znamke Night Ranger in skrbi za oživljanje tradicije z modernimi zvočnimi tokovi, ki tako ohranjajo Night Ranger tudi v novem tisočletju, kot vselej aktualno skupino. Night Ranger so naredili nov kreativno evolutivni korak naprej, niso obstali in zaspali na mestu. Kot povedano, "Hole In The Sun" preseneča po ohranjeni svežini kreativne narave in po neverjetni hard rock energiji ter neposredni drži, ki jo prinaša doslej najtrši zvok v karieri skupine. Eksperimenti odlično integrirani v novo podobo. NIght Ranger tako prinašajo še en izvrsten album v svojo bogato zbirko in za leto 2007, gre v tem primeru brez dvoma za enega izmed hard rock vrhuncev!
na vrh