Legendarni kitarski mojster Steve Hackett se je skozi 80-a prebijal s sila mešanimi studijskimi rezultati, pogostokrat razpet med simfonično prog rockovsko dediščino, klasicistično-akustičnimi ekskurzijami in AOR podvigi. "Highly Strung" predstavlja Hackettov nadaljnji odmik od prog rockovske zapuščine in keltske ezoterike, ki sta bili značilni za zgodnja leta njegove samostojne poti.
Po sila bledem albumu "Cured" (1981), ki je začrtal to novo, za ljubitelje progresivnega rocka precej nedobrodošlo usmeritev, se je mojster Hackett nekoliko spametoval in poskrbel za nekaj zaznavnih zvočnih izboljšav. Najprej je našel pravega bobnarja v izvrstnem Ianu Mosleyu (kasneje Marillion), kar se je izkazalo za odlično potezo. Mosley, ki se je v preteklosti proslavil kot član Darryl Way's Wolf, je vnesel bobnarsko dinamiko in impulzivnost, ki so jo Steveove stvaritve krvavo potrebovale. To je pripomoglo k zaznavno polnejšemu in bolj rockerskemu zvoku, kar je "Highly Strung" občutno oddaljilo od precej anemičnega "Cured". Slabi plati albuma pa ostajata arhaična, plastično-sintetična produkcija (predvsem kar se tiče zvoka klaviatur), ki kompozicijam jemlje živost in pretočnost ter več kot zaznavni poskusi ugajanja tedanjim radijskim valovom.
Slogovno bi se lahko album označilo za nekakšen kompromis med melodičnim rockom oz. AOR-om, ki je bil prevladujoč že na "Cured" ter njegovimi tradicionalnimi simfoničnimi aranžmaji z obširnimi menjavanji električne in akustične kitare. Večina kompozicij je hibrid med pompoznim AOR-om in simfoničnim rockom, katerega zaznamujejo Steveove gastronomske solaže, večdelne harmonije in inteligentni rifi, položeni na prefinjeno zaledje sintetizatorskih tekstur in utripajočo ritem linijo.
Steve je od nekdaj soliden pevec, nikakor ne vrhunski, a v primerjavi z večino kitarskih virtuozov njegovega kova, ki v pevskih vlogah ponavadi zbujajo sila mešana občutja, glede te lastnosti sodi v zgornji rang lestvice. Njegov vokal, ki se je od začetkov samostojne poti do tu že zaznavno izboljšal, se ponaša z merodajno čustveno toplino in dramatiko. To se odlično zazna v raznih simfonično-ezoteričnih trenutkih keltske nravi, katerih pa je žal na tem izdelku izjemno malo. Po drugi strani v vlogi AOR pevca ni bil nikoli najbolj prepričljiv in občasno, ponavadi kadar hoče zaiti v višje lege, lahko zveni sila razglašeno, če ne celo samo-absurdno. Njegovo vehementno vztrajanje, da na vsak način posname pop rock hit, je na albumu obrodilo nekaj nenavadnih cvetk, ki mu niso v posebno čast.
Sicer pa je "Highly Strung" na splošno album sila mešanih kakovostnih sadov, katere bi se lahko razdelilo v dve kategoriji. Nekatere, večinoma v AOR usmerjene kompozicije, so podpovprečne in niso dosti boljše od večine del, ki jih je zaslediti na "Cured". Pri tem je treba povedati, da celo oba inštrumentala (ti so od nekdaj Steveova najmočnejša plat), ne predstavljata kakšnih presežkov. Redki trenutki prog rockovskega eksperimentalizma so sicer vredni občudovanja, predvsem na račun njegovih raznovrstnih kitarskih vragolij, a daleč od nekaterih njegovih preteklih klasik.
Prve tri skladbe na albumu so dokaj obetavne in razmeroma solidne, potem pa gre vse, bolj ali manj, počasi navzdol z rahlo izboljšavo v zaključku. Solidni "Camino Royale" s svojim dramatičnim začetkom nekaj časa celo zveni kot hibrid med kakšnim izmed njegovih zgodnjih del in stvaritvijo kultne prog rockovske skupine UK. Ta obetaven začetek kmalu nekoliko pokvari Steveovo petje prek vokoderja (pripomoček, katerega je vselej zelo rad uporabljal), a je zato osrednji simfonični aranžma dokaj posrečen. Tudi energične hard rockerske kitarske pasaže in kinetični bobnarski prehodi so vredni opombe. Od AOR eksperimentov še najboljši rezultat doseže "Cell 151", ki je bil na domačih britanskih tleh celo manjši hit in je tako vsaj za silo potešil Steveove apetite po hitu. Na njem se mu kar lepo posreči združiti osrednji melodično rockovski motiv in zanimiv zaključni inštrumentalni vložek.
"Always Somewhere Else" ima v uvodu nežen kitarski motiv in eterično spremljavo na klavirju, ki nekoliko spomni na Steveova zgodnja leta. Po zaslugi odlične kitarske solaže in kinetičnih Mosleyevih bobnarskih prehodov se v nadaljevanju izgradijo mogočne harmonije, kar jo uvršča med vrhunce albuma. Kvaliteta "Highly Strung" naglo upade s podpovprečnimi AOR eksperimenti kot sta "Walking Through Walls" in anemična balada "Weightless" s Steveovimi absurdnimi vokalnimi predstavami in precej anemično ritmično spremljavo. Tu ne pomagajo niti njegovi ponavadi vselej zanimivi kitarski okraski, ki v teh dveh primerih zvenijo precej repetitivno.
"Give It Away" ima dober potencial za AOR hit, saj vsebuje vse potrebne inštrumentalne sestavine na čelu z antemičnim refrenom, a ga na žalost spet polomi Steve s svojim pretirano razglašenim in "sladkim" petjem. Kakšen Max Bacon (ex-Nightwing, GTR) bi tu delal čudeže, kar je Steve kasneje s kratkotrajnim AOR projektom GTR verjetno tudi sam ugotovil. Temu sledi dober inštrumental "Group Therapy", ki je najbolj eksperimentalna stvaritev na albumu pa tudi najbolj zanimiva. Po zaslugi elektronskih okraskov na klaviaturah ter kopici norih rifov in solaž bodo nad njem navdušeni predvsem vsi tisti, ki Stevea najbolj cenijo kot prog rockovskega glasbenika.
"India Rubber Man", ki ne vsebuje kitare, je razmeroma lepa balada. Pod pogojem, da odštejemo precej abotno besedilo, nekoliko spominja na nekatere balade iz njegovih zgodnih let. Steve nežno melodijo na klavirju podkrepi z orglicami in rahlo razglašeno pevsko predstavo, ki pa v tem primeru ne izpade nadležno. Posreči se mu celo doseči nekaj visokih leg za katere v preteklosti verjetno tudi sam ni verjel, da mu jih bo kdaj uspelo doseči. Zaključni inštrumental "Hackett to Pieces" (pri tem se ga ne sme zamešati z njegovo kasnejšo stvaritvijo "Hackett to Bits" z edinega GTR albuma) v katerem se ponovi osrednji motiv s "Camino Royale", ni nič posebnega, a če ne drugega, album zaključi na dramatičen način.
"Highly Strung" je tipičen produkt svojega časa, ko je mojster Hackett iskal pozornost širšega občestva in navdušeno eksperimentiral z melodičnim rockom. Kot tak ne prebuja kakšnih dramatičnih občutij, a uspešno zadovolji njegove zveste privržence in glasbene zbiratelje. V primerjavi z obupnim "Cured" vsekakor predstavljat temeljit napredek na boljše. Steveu se je posrečilo najti neko sprejemljivo ravnovesje med AORom in simfoničnim rockom. Na njem ni ničesar, kar bi bilo primerljivega z njegovimi prvimi štirimi albumi, a povsem dovolj za soliden status znotraj njegovega ustvarjalnega opusa. Album bo morda zanimiv tudi kakšnemu manj zahtevnemu ljubitelju AORa in arena rocka, katerim je bil tudi v prvi vrsti namenjen, čeprav ni dosegel zaželenih komercialnih rezultatov.
na vrh