Gospodje iz San Francisca sodijo med prvake arena rocka. Skupina Night Ranger je v glasbenih vodah že več kot polna tri desetletja. Že na prvi plošči Dawn Patrol je zakoličila izredno uspešno formulo glasbe, ki je sestavljena iz bogatih vokalnih harmonij ter izredno dovršene kitarske igre, pretežno v tercah in refrenov, pisanih za ušesa tako zahtevnih, kot vsakodnevnih poslušalcev. S tem so njeni člani k sebi zvabili marsikaterega poslušalca in ga zadržali vse do danes. Glasbena industrija ima svoje zakonitosti, ki jih narekujejo poslovneži. Tudi člani Night Ranger so ravno zaradi dirigiranih popularnosti drugih slogov doživeli vzpone in padce ravno zaradi menjave glasbene mode, ki se je morala ravnati po diktatu denarja in moči. Kot mnoge druge sorodne skupine, je tudi Night Ranger v devetdesetih tenko piskala. Predanost glasbeni muzi in dobesedna obsedenost z ustvarjanjem je poskrbela, da so njeni člani prebrodili črne čase. Med ploščama Seven (1998) in Hole In The Sun (2007) so bili koncertno dejavni v zdanjih letih pa so spet studijsko aktivni. Na dlani je, da so možje v mladosti pogosto poslušali Beatle in njihove sodobnike The Byrds in Beach Boys. In že takrat so spoznali, da se je treba učiti pri najboljših, vsaj, kar se vokalnih linij tiče.
Prevod naslova pomeni, da delaš svojo stvar, ne glede na posledice. To so Night Ranger od nekdaj znali in v zrelih letih niti malo ne popuščajo. High Road je pravzaprav v nehvaležni vlogi, saj mora zapolniti velike škornje prejšnje plošče Somewhere in California. Seveda je kvalitetno posneta in sproducirana, ki idejno poizkuša hoditi po tanki črti med pristopnimi melodijami in neprebanalnimi refreni. Night Ranger tukaj zmagajo na vsej črti. Zdi se, da bi morda lahko bolje izkoristili klaviaturista Erica Levyja, ponekod bi njegov zvok lahko bolje podkrepil ozadje skladb. Solistične točke pa so bile tako ali tako vedno domena kitarske dvojice. Ob Bradu Gillisu je to nekoč opravljal Jeff Watson, od leta 2008 pa mu pomaga Newyorčan Joel Hoekstra. High Road je za razliko od prejšnje Somewhere in California zaradi števila balad malce bolj umirjena, kar navsezadnje ni slabo. Morda je najboljša iz te malhe Only For You Only. Tudi Night Ranger znajo napisati dobro tovrstno glasbo, predvsem pa to storijo brez pomoči od zunaj. Razen Colina Bladesa, basistovega sina, ki je pomagal pri naslovni skladbi, so vse druge napisali člani skupine. To seveda potrjuje izjave članov, da so veliki prijatelji in da ustvarjanje glasbe zanje pomeni užitek, ne prisilo.
High Road se uspeva uvrstiti v zgornjo kakovostno tretjino njihovega opusa, ponovno pa dosega visoke standarde, katere od njih vedno pričakujemo. Ker je jasno, da vedno napišejo več skladb, kot jih lahko uvrstijo na ploščo, so tudi tokrat morali narediti kar nekaj kompromisov. Tukaj prav vsem pomaga pozitiven pogled na življenje, kar mnogim glasbenikom predstavlja velik problem.
Kljub znanemu zvoku plošča High Road ne tava v nostalgiji, ampak raziskuje potentnost glasbenih idej izkušenih možakarjev. Zanje lahko rečemo, da so pravi rockovski veterani, ki vedo, kako se stvarem streže. Dodatna prednost je tudi v tem, da kombinirajo dva vodilna glasova, ki ju prispevata basist Blades in bobnar Kelly Keagy. Ob strogo določenih strukturah skladb še vedno ostaja dovolj prostora za uresničitev aranžmajskih idej. Naj bodo to kitarske linije ali vokalne melodije – nekateri mojstri znajo in zmorejo vedno najti nove in nove kombinacije not. In s tem seveda prepričajo. Dolgoletni člani Kelly Keagy, Jack Blades in Brad Gillis so svoj rock spodobno prestavili v novo tisočletje. Klaviaturist Levy in kitarist Hoekstra pa sta slišno tako vpeta v dogajanje, da ni čutiti, kot da sta v skupini šele nekaj let.
Ravno kitarska igra navdušuje občudovalce tega inštrumenta. Wishbone Ash, Thin Lizzy, Iron Maiden so nedvomno mojstri dvojnih terc, a tako preciznih in domiselnih kot so Night Rangerske le nimajo. Posebno doživetje je tudi njihov koncert. Možakarji sredi petdesetih imajo energijo tudi v mezincih na nogi, izredno vešče jo znajo preliti v občinstvo, kar se čuti tudi na plošči. Oblike skladb prepričajo tudi v najmanjših podrobnostih. High Road je spet iskrena, poletna in popolnoma nezlagana plošča skupine, ki je vedno zvesto sledila svoji viziji.
na vrh